Gadafi: Sredozemlje bo utrpelo škodo

Kako je Tony Blair poskušal Moamerja Gadafija prepričati v »miren umik« iz Libije.

pet, 08.01.2016, 16:42
Padli libijski polkovnik je tri tedne pred začetkom mednarodne vojaške operacije Zahod opozoril na nevarnost širitve skrajnih islamskih milic in kaosa v Sredozemlju.

Britanski parlamentarni komite za zunanjo politiko je včeraj objavil transkripte dveh telefonskih pogovorov med nekdanjim libijskim voditeljem Moamerjem Gadafijem in nekdanjim predsednikom britanske vlade Tonyem Blairom.

Padli libijski polkovnik je tri tedne pred začetkom mednarodne vojaške operacije Zahod opozoril na nevarnost širitve skrajnih islamskih milic in kaosa v Sredozemlju.

Tony Blair, tedanji posebni odposlanec za Bližnji vzhod, je Gadafija poklical 25. februarja 2011, ko so na zahodu Libije na valu tako imenovane arabske pomladi že potekali protesti proti režimu v Tripoliju. Oborožene skupine so v Bengaziju napadle nekaj postojank policije in vladnih sil, ki so nemudoma vrnile udarec. Polkovnik Gadafi je grozil z bombardiranjem, njegovi častniki so oblikovale skupine plačancev, upor pa se je širil in pospešeno militariziral.

Blair, ki je osebno odobril objavo posnetkov, sicer del preiskave mednarodne vojaške operacije v Libiji leta 2011, je Gadafija poskušal prepričati, naj se na vsak način izogne prelivanju krvi in vojaškemu obračunu s protestniki. Polkovnik ga je poskušal prepričati, da je v Libiji vse mirno in ga v dveh pogovorih večkrat povabil naj se s skupino novinarjev in politikov pride na lastne oči prepričati, da je v severnoafriški državi vse v najlepšem redu.

»Gre za kolonizacijo. Temu se moramo zoperstaviti. Tu ni nič … Ni bojev, ni krvi. Pridite v Tripoli in tu boste vse videli,« je Gadafi pozval svojega starega znanca, s katerim sta leta 2003 dosegla dogovor o libijskem plačilu kompenzacije žrtvam bombnega napada na letalo Pan-Am 103 leta 1988 v Lockerbieju. Ta dogovor je bistveno izboljšal odnose med Libijo in zahodnimi državami, močno pa je, predvsem, pospešil tudi naftne posle.

»Če se bo izkazalo, da gre za kolonizacijo, bom prisiljen oborožiti svoje ljudi in se pripraviti za boj,« je Gadafi odvrnil dolgoletnemu predsedniku britanske vlade, ki je bil leta 2003 eden glavnih pobudnikov invazije in okupacije Iraka, prvinskega greha radikalizacije in lahkotne vnetljivosti Bližnjega vzhoda in tudi Severne Afrike.

Blair je ponovil, da je nujno potrebno najti mirno rešitev, a v njegovih besedah je mogoče čutiti, da je vedel nekaj več, saj je Gadafija med vrsticami že pozival naj, če ima na voljo kako varen kraj, zapusti državo, »saj se to ne bo končalo mirno«. To je začutil tudi pretkani libijski vladar, ki je mednarodno skupnost že od prvih dni protestov proti njegovemu režimu opozarjal na prisotnost skrajnih islamistov med protestniki in »speče celice«, ki so komaj čakale, da se prebudijo. Že takoj na začetku njunega prvega pogovora je Gadafi Blairu dejal, da si islamisti želijo prevzeti nadzor nad Sredozemskim morjem in da bodo napadli Evropo.

»Umiralo bo libijsko ljudstvo, Sredozemlje bo utrpelo škodo, prav tako Evropa in ves svet. Te oborožene skupine izrabljajo situacijo za opravičevanje svojih ciljev in mi bi se morali boriti proti njim,« je Gadafi, ki so ga uporniki oktobra 2011, dva meseca po begu iz Tripolija, ubili v njegovem rojstnem mestu Sirte, kjer danes, slabih pet let pozneje, vladajo pripadniki Islamske države.

Kljub temu, da je bilo med uporniki tedaj zelo malo islamistov, je bil njihov vzpon v padli državi, ki jo je mednarodna skupnost po končani vojaški operaciji jeseni 2011 prepustila različnim milicam in kriminalnim skupinam, mogoče predvideti že v zgodnji fazi libijske državljanske vojne. K njihovemu vzponu je veliko prispeval tudi brutalni odziv režima, ki je imel na voljo prav vse možnosti, da bi se izognil mednarodnemu vojaškemu posredovanju (Nato), a se je zaradi lastnih interesov odločil žrtvovati celotno državo. Ko je Libija padla, se je kaos začel hitro širiti po velikem delu Severne Afrike. V Sahelu praktično ni bilo več meja. Na voljo je bilo ogromno orožja. Libija je, dobesedno, postala peskovnik različnih skrajnih milic, a tudi globalnih interesov.

Prijavi sovražni govor