Tiskane izdaje
Wu Ningxi je trdno zgrabila za roko reševalca, ki je odmikal ruševine šestnadstropne hiše v kitajskem mestu Wenhzhou. Pokazalo se je, da je triletna deklica edina preživela zrušitev malomarno zgrajenega poslopja. Ningxi je s svojim telesom prekril oče in jo tako zaščitil. Oče je umrl. Umrla je tudi dekličina mama.
Umrl pa je tudi ded, ki je Ningxi dan pred tem pripeljal iz vasi v okolici Chongqinga, da bi bila vsaj nekaj dni skupaj s starši, ki sta si v tem mestu na vzhodu države služila kruh kot sezonska delavca. Vse to se je zgodilo pred dvema tednoma. O usodi deklice, ki je nenadoma ostala brez svojih bližnjih, mediji najbrž ne bi kaj dosti pisali, če ne bi minuli četrtek objavili rezultatov raziskave, ki kažejo, da je na Kitajskem kar 61 milijonov otrok, ki živijo z babicami in dedki – ali celo povsem sami, ker si starši preprosto ne morejo privoščiti, da bi jih vzeli s seboj v mesta, kjer delajo kot sezonski delavci.
Težko breme na šibkih ramenih
Ti delavci so pogosto neprijavljeni in pogosto so tudi slabo zgrajena poslopja, kakršno se je pred kratkim porušilo v Wenzhouju, edino prebivališče, ki si ga lahko privoščijo, območni predpisi o notranji migraciji pa otrokom priseljencev pogosto ne dopuščajo, da bi se v teh mestih lahko zdravili ali hodili v šolo. Pred starši je takrat težka odločitev: ostati tam, kjer so, in se sprijazniti z revščino, ki bi jim tako in tako onemogočila, da bi šolali svoje potomce, ali oditi s trebuhom za kruhom in zapustiti otroke.
In tako je nastala prava zapuščena generacija. Skupina, ki je malce večja od prebivalstva Italije ali skorajda enako velika kot celotno prebivalstvo Velike Britanije. Ti otroci pogosto živijo z babicami in dedki, pri čemer morajo neredko skrbeti še zanje, tako da na svojih šibkih ramenih prenašajo težko breme vsakdanjega dela v zvezi z gospodinjstvom, skrb za vrtiček okoli hiše, nabiranje drv za kurjenje, prinašanje vode in skrb za bolne starce.
Odkar se je število migrantskih delavcev povzpelo na skoraj 250 milijonov, se je začela državna komisija za zdravje in načrtovanje družine bolj sistematično ukvarjati s proučevanjem problema zapuščene generacije. Še zlasti ker se je v minulih nekaj letih zgodilo kar nekaj tragedij, ki so razburkale kitajsko javnost. Na primer tista, ko se je pet dečkov v pokrajini Guizhou pred štirimi leti zadušilo v kontejnerju za smeti, v katerega so se zatekli v mrzli noči. Ali pa tista, ko so se brat in njegove tri sestre lani v tej isti pokrajini zastrupili s pesticidom, ker so preprosto izgubili upanje v boljše življenje.
Vendarle priznali, da je problem resen
Čeprav gre za pojav, ki traja že nekaj desetletij, so se na Kitajskem šele letos spomladi posvetili problemom otrok, ki odraščajo brez staršev. V preštevanje zapuščenih mladoletnikov in proučevanje razmer, v katerih ti otroci odraščajo, se je vključila tudi osrednja vlada. Ker je premier Li Keqiang odkrito priznal, da je to resen problem, ki ga ne bo lahko rešiti kmalu, so območnim vladam naložili, naj izdelajo banko podatkov z vsemi podrobnostmi, ki bi lahko prostovoljcem in aktivistom pomagale, da bodo tem otrokom omogočili kakršno koli že pomoč.
Letos poleti so tako zveza žensk in univerzitetni komite pokrajine Guangxi organizirali študente, da so med počitnicami te otroke poučevali kitajski in angleški jezik, še veliko pomembneje pa je bilo to, da so se študentje zbližali z zapuščenimi otroki in jih spodbudili k temu, da so spregovorili o sanjah, ki si jih želijo v prihodnosti uresničiti. Ustanovili so celo poseben sklad za malčke, ki živijo brez staršev, pripravili pa so jim tudi zavarovalne police v primeru nezgode.
Odraščanje s čustvenimi brazgotinami
Vse to nekoliko lajša težko otroštvo zapuščene generacije, še vedno pa ostaja nerešeno temeljno vprašanje, v kakšne ljudi bodo odrasli in kakšne so njihove možnosti, da ne bi bili za vedno zaznamovani s čustvenimi brazgotinami, ki jih za seboj praviloma pušča življenje brez starševske skrbi in ljubezni.
Zhang Dandan, profesor pekinške univerze Beida, je proučeval kriminalce v zaporih in ugotovil, da jih okoli 17 odstotkov spada med tako imenovane zapuščene otroke. Pravi, da veliko teh otrok zapusti šolo že v zgodnjih najstniških letih in so se tudi pogosteje pripravljeni lotiti kraj ali kakšne druge oblike kriminala kot otroci, ki živijo s starši. »Zaradi pomanjkanja starševske skrbi ti otroci ne ustvarijo moralne zavesti in so tako bolj nagnjeni h kriminalnim dejavnostim,« je po dveletnem proučevanju ugotovil profesor Zhang.
Ta problem se najočitneje kaže v revnejših kitajskih pokrajinah. V pokrajinah Anhui, Henan in Sečuan okoli 44 odstotkov otrok na podeželju živi brez enega ali obeh staršev. Kako pogosto jih videvajo, je odvisno od tega, koliko njihovi starši zaslužijo in kako pogosto si lahko privoščijo pot domov. Dve tretjini migrantskih delavcev zasluži od 2000 do 5000 juanov (od 300 do 750 dolarjev) na mesec in samo pet odstotkov jih zasluži več kot 8000 juanov (1200 dolarjev). S tem denarjem morajo plačati stanarino, hrano in zdravnika, kadar ga potrebujejo. Zato pogosto stanujejo v slabo zgrajenih poslopjih, kot je bila šestnadstropna hiša v Wenzhouju, ki se je porušila. Vse to je cena kitajskega gospodarskega čudeža. Ali povedano z drugimi besedam: čudeži ne obstajajo nikjer na svetu.
