Tiskane izdaje
Ena najstarejših besed v kitajskem jeziku je »luan«. Beseda pomeni »kaos«, iz etimološke konotacije te pismenke pa je mogoče razbrati, zakaj se je Kitajci tako bojijo.
Pismenka »luan« je v davnih časih predstavljala roki, ki predeta svilene niti, obešene čez ramo. Smisel »kaosa« je dajala nit, ki se je izmuznila nadzoru. V strukturirani predstavi družbe in sveta je ta neubogljiva nit kot pobegla zver, ki grozi, da bo uničila ureditev, na katero se opirata trdnost in kontinuiteta.
Po mnenju številnih Kitajcev je bil največji greh severnokorejskega voditelja Kim Džong Una prav v tem, da je spustil iz kletke kaos, ko je najprej 12. februarja testiral raketo pukguksong 2, naslednji dan dal zastrupiti polbrata Kim Džong Nama, ta teden pa je dal izstreliti štiri še močnejše rakete, o katerih prve analize kažejo, da pripadajo vrsti scudov s podaljšanim dosegom. Tri rakete so se na 300 kilometrov približale japonski obali.
Tako se je z geopolitične rame, čez katero so bile obešene svilene niti občutljive diplomacije, izmuznila žica, ki jo je Kim Džong Un vsem zadrgnil okoli vratu in s tem postavil vprašanje, ali ima katera od velesil strategijo, s katero bi lahko razrešili razmere na Korejskem polotoku.
Klofuta kitajski oblasti
Na podlagi tega, da so v ponedeljek izstrelili štiri izpopolnjene scude proti japonskima prefekturama Aomori in Akita, je mogoče domnevati, da je bilo tarča ameriško vojaško oporišče Ivakuni, v katerem je trenutno nameščena eskadrilja »nevidnih« lovcev F-35B, o katerih so napovedali, da bodo sodelovali v skupnih vojaških vajah južnokorejske in ameriške vojske »Foal Eagle«, ki so se začele 1. marca.
Vodstvo v Pjongjangu je prek časopisne agencije KCNA prvič odkrito izjavilo, da je bil preizkus raket vaja za napad na ameriška oporišča na Japonskem, kar je, kot je bilo rečeno, logični odgovor na vaje južnokorejske in ameriške vojske, s katerimi naj bi se pripravljali na invazijo Severne Koreje.
To je bila še ena klofuta kitajski oblasti. Ne le zato, ker so rakete poletele dan po začetku letnega zasedanja najvišjega kitajskega zakonodajnega telesa, temveč predvsem zato, ker so bile izstreljene le nekaj dni po tem, ko se je severnokorejski namestnik zunanjega ministra Ri Gil Song mudil v Pekingu, kjer se je pogovarjal s kitajskim zunanjim ministrom Wang Yijem.
Podrobnosti pogovora niso znane, po navedbah virov sta se pogovarjala tudi o severnokorejskih »provokacijah«, med katere je Wang uvrstil tako zastrupitev Kim Džong Nama kot rakete, pa tudi kitajsko pomoč, ki jo je Ri zahteval, pri čemer se je skliceval na »krvno bratstvo« (to je bilo potrjeno med korejsko vojno 1950-1953, v kateri je bilo ubitih več sto tisoč kitajskih vojakov).
Za povečavo kliknite na grafiko.
Wang najbrž ni obljubil toliko hrane, goriva, gnojil in vsega drugega, kolikor je od njega zahteval Ri, zato so dva dni po njegovi vrnitvi v Pjongjang poletele rakete, o katerih je vodja Kim Džong Un dobro vedel, da bodo nemudoma priklicale v Južno Korejo ameriški protiraketni ščit (THAAD, Terminal High Altitude Area Defense) in da se bo s tem tista pobegla svilena nit spremenila v bodalo, zabodeno v srce odnosov med Pekingom in Seulom.
Tako je Kim Džong Un dokazal, da je gospodar kaosa. Na tiskovni konferenci, ki so jo sklicali včeraj v okviru zasedanja kitajskega zakonodajnega telesa, je zunanji minister Wang Yi poskusil s predlogom za odpravo korejske krize pokazati, da je Kitajska vsaj gospodarica iluzij, vendar je kot izkušeni diplomat moral vedeti, da predloga ne bo sprejela nobena stran.
Kdo bo prvi odložil orožje?
»Obe strani spominjata na vlaka, ki drvita drug proti drugemu, pri čemer se nobeden noče ustaviti. Vprašanje je, ali sta v resnici pripravljena na čelno trčenje,« je dejal Wang in predlagal, naj ZDA in Južna Koreja nemudoma prekinejo skupne vojaške vaje, Severna Koreja pa naj se nato odzove z ustavitvijo raketnih in jedrskih poskusov.
Kitajski zunanji minister je imel prav zgolj kar zadeva opozorilo, da bi utegnil THAAD narediti Južno Korejo manj varno, saj bo raketni ščit, ki, kot je dejal Wang, »ogroža kitajsko strateško varnost«, na celotnem območju izzval tekmo v oboroževanju. Severnokorejski veleposlanik v ZN Ja Song Nam je opozoril varnostni svet ZN, da več ko je orožja v vojaških igrah, večje so možnosti za izbruh prave vojne.
Predlog kitajskega zunanjega ministra pa ima prav tisto pomanjkljivost, zaradi katere so že prej propadli poskusi, da bi z večstranskimi pogajanji dosegli vzpostavitev območnega varnostnega mehanizma. Ta pomanjkljivost se skriva v vprašanju, kdo bo prvi odložil orožje. Pod pritiskom takšnega nezaupanja, kakršno vlada nad Tihim oceanom, si je težko zamisliti, da bi Amerika Donalda Trumpa ponudila Severni Koreji oljčno vejico, preden bi Kim osebno spustil v svoje obrate mednarodne jedrske inšpektorje ..., kar si je v tem trenutku še težje predstavljati.
Prav zato lahko upravičeno dvomimo o tem, da ima kdorkoli že pravo politiko do Severne Koreje, da torej vleče svilene niti tako, da se bo tudi tista, ki se je izmuznila, vrnila na svoje mesto. V takšnih razmerah je za območni mir rešitev dialog med Pekingom in Washingtonom, Wang pa je prav na tem področju obljubil »dobre novice v letošnjem letu«.
Ob tem je imel najbrž v mislih srečanje med Donaldom Trumpom in kitajskim predsednikom Xi Jinpingom, ki ga že pripravljajo, za ukrotitev kaosa pa je pomembno tudi to, da bo prihodnji teden pripotoval v Azijo ameriški državni sekretar Rex Tillerson, ki bo po Japonski in Južni Koreji obiskal tudi Kitajsko, in to z dolgim seznamom tem za »substancialne pogovore«.
Eno od prednostnih vprašanj bo Severna Koreja. Ni znano, ali bo Tillerson v pogovoru s kitajskimi gostitelji omenil tudi zamenjavo za Kim Džong Una. Še večje vprašanje je, ali takšna zamenjava sploh obstaja. Na youtubu se je pojavil posnetek Kim Han Sola, najstarejšega sina Kim Džong Nama, ki se je zahvalil (ni slišati, komu, a po vsej verjetnosti malezijski oblasti) za podporo in izrazil upanje, da bo »v kratkem vse boljše«. Pa bo res boljše, preden bo še veliko hujše? Odvisno od tega, ali bodo vrnili »luan« v kletko ali pa bo gospodar kaosa nadaljeval svojo nevarno igro.
