Gospodarski razvoj je najboljša kontracepcija

Potem ko so si kitajski načrtovalci družin desetletja prizadevali prisiliti ženske, da bi uporabljale protizanositvene tablete in maternične vložke, moške pa so poskušali prepričati, da bi opravili vazektomijo – vse zato, da bi znižali rodnost in pospešili izboljšanje življenjske ravni –, so nazadnje ugotovili, da je gospodarski razvoj najboljša kontracepcija.

Celo preveč uspešna, bi lahko rekli, saj si rodnost v urbanih regijah kljub ublažitvi 30-letne politike omejevanja rojstev ne bo opomogla niti približno toliko, kolikor so sprva pričakovali. Kitajsko vodstvo zato razmišlja, da bi že konec leta razglasilo politiko »dveh otrok« za vse pare. Država z največ prebivalci na svetu se hitro stara, to pa nevarno vpliva tudi na gospodarsko rast.

Krepitev vitalnosti družbe

Potem ko se je leta 2012 prvič v pol stoletja zmanjšalo skupno število delavcev na Kitajskem, kjer je »gospodarski čudež« temeljil predvsem na množici poceni rok v proizvodnji, je novembra 2013 vlada v Pekingu uradno dovolila tistim parom, pri katerih je bil mož ali žena edinec oziroma edinka, da so lahko zaprosili za dovoljenje za rojstvo drugega otroka.

Predvideli so, da se bo v prihodnjih petih letih za razširitev družine prijavilo 11 milijonov parov, od tega samo leta 2014 vsaj dva milijona.

Toda ko se je do konca lanskega leta prijavilo 1,45 milijona parov, do konca maja letos pa se jih je samo 1,39 milijona odločilo za postopek, ki ga je treba opraviti pred prihodom drugega otroka na svet, so kitajski načrtovalci družin spoznali, da delna odprava omejitev ni dovolj učinkovit ukrep za okrepitev vitalnosti družbe. Za ohranitev stabilnega števila prebivalcev v neki državi mora povprečna ženska v svojem življenju roditi 2,1 otroka. Toda na Kitajskem se je stopnja rodnosti znižala na 1,6 otroka, in če bi radi izboljšali takšne razmere, morajo storiti precej več kakor samo formalno odpraviti prepoved rojevanja.

Zakaj? Dejavniki, ki določajo demografska gibanja, niso nikoli preprosti, zato je težko trditi, da na takšne razmere odločilno vpliva to, da je za vzgojo otroka do 18. leta starosti na Kitajskem treba porabiti povprečno 3600 dolarjev na leto. To pomeni, da je za običajno vzgojo potomca treba nameniti eno povprečno plačo (v mestih je ta lani znašala 4400 dolarjev na leto), za šolanje v boljših šolah, dodatne športne dejavnosti, dodatne tuje jezike, zasebne glasbene učne ure ali tečaje kaligrafije ter umetnosti pa se morajo starši odpovedati marsičemu.

Vse odkar so leta 1949 ustanovili Ljudsko republiko, so vsako generacijo Kitajcev označevali po svoje. Tisto, ki jo je Mao Zedong poslal v vasi, da bi se s fizičnim delom na poljih naučila, kaj je prava revolucija, so pozneje poimenovali »izgubljena generacija«. Kitajcem, rojenim po letu 1980, ko so začeli izvajati politiko »nadzora rojstev«, so pravili »osamljena generacija«, včasih tudi »jaz generacija«, ker so v pomanjšanih družinah odraščali otroci, ki so sebe postavljali v središče sveta. Številni mladi ljudje, ki so odraščali tako egocentrično, se sploh ne nameravajo poročiti, še manj pa nameravajo imeti otroke.

Od manufakture do »robofakture«

Kitajska je v zadnjih treh desetletjih pridobila sloves represivnega režima, med drugim zato, ker so organi za načrtovanje družin prisilili milijone žensk k splavu ali celo sterilizaciji, zdaj pa ugotavljajo, da tega morda sploh ne bi bilo treba storiti. Kitajska vlada na vse očitke o kršenju temeljne človekove pravice do reprodukcije odgovarja s trditvijo, da je preprečila rojstvo približno 400 milijonov otrok ter tako pospešila odpravo revščine in zmanjšala demografski pritisk na naravne vire.

Toda zdaj spoznavajo, da se je stopnja rodnosti na Kitajskem, pa tudi v Indiji in Južni Koreji, zmanjševala tudi brez represivnih ukrepov zaradi zvišanja življenjske ravni in stroškov vzgoje otrok.

Odprava omejevanja rojstev na Kitajskem, menijo tamkajšnji demografi, je zapoznel ukrep, ki bi ga morali že zdavnaj sprejeti. Lani se je število Kitajcev, starih od 19 do 59 let, zmanjšalo za 3,71 milijona, in če se takšne težnje ne bodo hitro spremenile, bodo resno vplivale na gospodarsko rast. V proizvodnji se manufaktura že spreminja v »robofakturo«, saj poskušajo pomanjkanje delavcev nadomestiti z večjo uporabo robotov. Celo tajvanska družba Foxconn, ki na Kitajskem izdeluje elektronske naprave, kakršni sta iphone in ipad, bo do leta 2020 z roboti nadomestila 30 odstotkov delavcev, deloma tudi zato, ker postajajo ljudje čedalje dražji in zahtevnejši.

Za mnoge kitajske pare je odprava prepovedi rojevanja prišla prepozno. Približno dva milijona kitajskih družin je svoje edine otroke izgubilo zaradi bolezni, nesreče ali samomora. V takšnih primerih so ponavadi tudi do zdaj odobrili rojstvo drugega otroka, vendar mnogi tega niso mogli storiti, ker so bili že prestari.

Ali bodo Kitajci, ki se bodo rodili brez partijskega »načrtovanja družin«, končno postali »srečna generacija«, še ne moremo vedeti. A Kitajska vendarle postaja bolj normalna družba. In to je velik skok naprej. V pravem pomenu besede.