Hazari bežijo proti Evropi, Evropa jih vse bolj zavrača

Med begunci, ki po tako imenovani balkanski poti prihajajo proti srednji Evropi, je vedno večje število Afganistancev. Samo oktobra jih je iz Turčije v Grčijo prispelo okoli 64.000. Med njimi prevladujejo Hazari, pripadniki preganjanega naroda, ki se je po nekaj letih zatišja znova znašel na udaru.

V sredo je v središču Kabula več tisoč Hazarov, ki so se jim pridružili tudi pripadniki drugih, v Afganistanu živečih etničnih skupin, protestiralo zaradi poboja sedmih sonarodnjakov, katerih obglavljena trupla, med katerimi so bile tudi tri ženske in dva otroka, so pred dnevi našli v provinci Zabul. Trupla so lokalni talibi predali afganistanskim oblastem. Hazari so protestirali proti nemoči afganistanskih oblasti, talibom in lokalnim pripadnikom Islamske države, ki jih obtožujejo pokola svojih sonarodnjakov. V hudem dežju je jezna množica, noseč krste, korakala proti predsedniški palači in zahtevala od oblasti, ki so iz dneva v dan šibkejše, maščevanje ter zaščito.

V istem času so na grških otokih pristajali novi in novi gumijasti čolni beguncev, med katerimi je iz dneva v dan več Hazarov. Z njimi sem se v zadnjih mesecih in tednih srečaval na celotni balkanski begunski poti. Njihove zgodbe so srhljive, a v Evropo, predvsem Nemčijo in Švedsko, vstopajo v času, ko ta vse bolj zapira svoje meje in vse bolj postaja jasno, da se bo – na tak ali drugačen način – več sto tisoč ljudi, ki se jim je uspelo prebiti v Evropo, v prihodnjih mesecih moralo vrniti »domov«. Med njimi bo z daleč največ Afganistancev. Med državljani Afganistana, ki jih evropski birokrati »razumejo« kot monolit, pa bo največ Hazarov, zgodovinsko preganjanega ljudstva mongolskih in delno turških korenin, ki so domnevno neposredni nasledniki Džingiskana in so jih zato različni vladarji Afganistana in tudi nekateri zavojevalci dolga stoletja preganjali, silili v suženjstvo in celo iztrebljali.

Po padcu talibskega režima pred točno štirinajstimi leti se je položaj Hazarov sicer izboljšal – pripadniki preganjanega ljudstva so se začeli hitro vzpenjati po hierarhični lestvici »novega« Afganistana in zasedli številne visoke pozicije tako v vojski kot v politiki. A ravno zaradi tega – in tudi precej dobrega sodelovanja z Natovo misijo ISAF – so ponovno postali žrtve. V zadnjih mesecih se je število napadov na Hazare, ki sicer predstavljajo manj kot deset odstotkov celotnega afganistanskega prebivalstva, močno povečalo. Ko se je po Afganistanu razširila novica o odprtem koridorju na tako imenovani balkanski begunski poti, je proti Evropi krenilo tisoče Hazarov, večinoma mladih in samskih moških, ki so jih na pot poslale njihove razširjene družine.

»Prihajam iz provnice Gazni. V zadnjih mesecih se je stanje močno poslabšalo. Veliko vasi je pod nadzori talibov, ki so se okrepili po odhodu ameriških vojakov. Spravljajo se nad nas. Pravijo, da smo izdajalci,« mi je pred mesecem dni na grškem otoku Kosu, kamor je tisti dan priplul iz bližine turškega Bodruma, povedal 23-letni Reza H., ki je v Kabulu študiral gradbeništvo, a študija ni dokončal. Na pot se je odpravil skupaj s še tremi Hazari. Vse so – kot najstarejše sinove – na pot poslale njihove družine. »Nekaj let je bilo dobro. V Kabulu kot Hazar nisem imel nobenih težav. V zadnjem letu pa so se stvari spremenile. Za nas ni več služb. Veliko mojih znancev in sorodnikov so odpustili. A veliko huje je na podeželju, kjer vladne sile nimajo nadzora. Veliko je umorov in ugrabitev; naši ljudje izginjajo,« je pripovedoval Reza, ki je bil prepričan, da bo na Švedskem lahko zaživel novo življenje in z zaslužkom odplačal dolg svoje družine v Gazniju, kjer so v zadnjih dneh prav tako potekali protesti.

Hazari, ki so jim afganistanski diskriminacijski zakoni vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja med drugim prepovedovali tudi študij, so vse bolj preganjani tudi zaradi svoje šiitske interpretacije islama: ne preganjajo jih le večinski suniti (okoli 85 odstotkov afganistanskega prebivalstva), temveč tudi določene šiitske ločine. Zato so se po vzpostavitvi afganistanske »podružnice« Islamske države nemudoma znašle na njenem radarju.

Evropski birokrati bi nujno morali razmisliti o njihovi posebni mednarodni zaščiti.