Tiskane izdaje
Na tiskovni konferenci pred mesecem dni je predstavnik Bele hiše za tisk Josh Earnest naredil pomenljiv lapsus. »Poskušamo zgolj predstaviti objektivna dejstva,« je dejal, »in to je soglasno mnenje tajnih služb ..., da je bila Kitajska vpletena v zlohotne kibernetske dejavnosti, katerih cilj je bilo spodkopavanje našega političnega sistema.«
»Rekli ste Kitajska,« je pripomnil novinar. »Mislili ste ...«
»Oprostite, mislil sem Rusija,« se je hitro popravil Earnest. A je bil to kljub vsemu freudovski lapsus. Po vseh obtožbah, ki so bile zaradi hekerskih vdorov na račun Kitajske izrečene v minulih nekaj letih, namreč ni bilo logično pomisliti na to, da gre znova za hekerske mojstre z Daljnega vzhoda.
»Ona govori 'Rusija, Rusija, Rusija',« se je razburil republikanski predsedniški kandidat Donald Trump, ko so v eni od televizijskih debat s Hillary Clinton načeli vprašanje hekerskih vdorov v Demokratski nacionalni komite (DNC). »Kaj lahko bi bila tudi Kitajska!«
Vprašanje Joshu Earnestu na tiskovni konferenci se je pravzaprav nanašalo na kitajske hekerske vdore. Zakaj, je vprašal novinar ABC, Bela hiša ni ukrepala, ko je leta 2015 urad za menedžment osebja (OPM) objavil, da je Kitajska vdrla v mape s tajnimi podatki več kot 20 milijonov uslužbencev zvezne vlade, zdaj pa namerava na hitro izgnati 35 ruskih diplomatov, kar naj bi bilo maščevanje za hekerske vdore v DNC?
Odgovor tiskovnega predstavnika ni bil niti najmanj prepričljiv in mnogi so še vedno prepričani, da je bil kitajski hekerski vdor v ameriško vlado in osebne dosjeje zaposlenih nevarnejši od vseh ruskih poskusov, da bi se vmešali v volilno kampanjo. Sicer pa, opozarjajo nekateri ameriški mediji, celo če je bila Rusija v resnici vpletena v ameriške volitve, to ni bil prvi takšen poskus katere od zunanjih sil. Kitajska je, trdi NBC News, leta 2008 ukradla večjo količino podatkov iz računalnikov, povezanih s kampanjo takratnih predsedniških kandidatov Baracka Obame in Johna MacCaina. Vodilni možje Cie so potrdili, da imajo dovolj podatkov, ki kažejo, da je kitajska vlada brskala po gradivih kampanje, pri čemer je očitno preverjala, kakšna stališča bosta kandidata navajala v zvezi s Kitajsko.
Vprašanje, ki se zastavlja zdaj, se glasi, zakaj se v Washingtonu takrat niso odzvali na enak način kot zdaj? Ali zato, ker imajo Rusijo za bolj nevarnega hekerja in bolj resnega tekmeca? Ali zato, ker je hotel Obama to pozneje izkoristiti kot pogajalsko karto s kitajskim političnim vodstvom?
Ali pa se v različnih odzivih na hekerje iz Moskve oziroma Pekinga skriva prepričanje ameriškega političnega vodstva, da je, kot je to v enem od intervjujev dejal bivši svetovalec za državno varnost Zbigniew Brzezinski, »svet, v katerem sodelujeta Amerika in Kitajska, svet, v katerem je do skrajnih meja poudarjen ameriški vpliv«. Svet, v katerem bi sodelovale ZDA in Rusija, bi bil najbrž precej drugačen.
Ameriški vojaški obveščevalci so odkrili centralo kitajske vojaške enote za hekerske vdore, ki je delovala v pekinških hotelih Jintang in Seasons. Oba hotela sta v lasti 4. oddelka Narodnoosvobodilne vojske, ki ga skrajšano imenujejo 4PLA.
Strokovnjaki tega oddelka so bili med napadom Natovih bombnikov 9. maja 1999 v kitajskem veleposlaništvu v Beogradu. Njihova takratna naloga je bila dešifrirati komunikacijo med ameriškim poveljstvom in nevidnimi letali F-117A. Od takrat dalje je Kitajska vse do leta 2015 pospešeno razvijala svoje tovrstne zmogljivosti, »prstne odtise« skrivnostnega 4PLA pa so našli tako v Pentagonu kot v korporacijah, povezanih z ameriško vojsko.
Komisija za gospodarsko in varnostno preverjanje odnosov med ZDA in Kitajsko je oktobra objavila poročilo, v katerem navaja, da je azijska sila izvedla vrsto hekerskih vdorov v ameriške agencije za državno varnost in v elektronsko pošto ameriških funkcionarjev, pri čemer se je posebej osredotočila na dokumentacijo o jedrskem orožju, vojaških načrtih in operacijah ameriške vojske v različnih žariščih. Hoteli so prodreti tudi do podatkov o dronu MQ-9 Reaper, s katerimi Američani napadajo džihadiste v Iraku, Afganistanu in Pakistanu. Teh hekerskih napadov je bilo toliko, da so ZDA leta 2014 izdale tiralico za štirimi kitajskimi oficirji, ki so bili obtoženi komercialnih hekerskih vdorov.
A odkar sta se Barack Obama in Xi Jinping dogovorila, da bosta omejila medsebojno gospodarsko vohunjenje, je teh napadov bistveno manj. Po mnenju ameriških strokovnjakov za kibernetno varnost je to eden največjih uspehov in tudi poduk za ZDA, kako bi bilo treba glede tega ravnati z Rusijo. Kitajske kraje ameriške intelektualne lastnine so se zmanjšale za 90 odstotkov, kar zadeva tajnosti s področja varnosti, pa se je Kitajska očitno preusmerila na njej bližje tarče. Zdaj se veliko bolj ukvarja s hekerskimi vdori v tarče na Tajvanu in v Hongkongu.
Kitajska je bila vedno bolj uspešna pri vohunjenju za lastnimi državljani kot za tujimi državami. Zdaj je več hekerskih vdorov v domače družbe, o katerih sumijo, da so bile vpletene v korupcijske škandale, in v domače banke, prek katerih vsak mesec iz države odteče za več deset milijard dolarjev kapitala.
Kitajska zato mirno opazuje ameriško-rusko prerekanje v zvezi s hekersko podporo Trumpovi zmagi. Kitajsko vodstvo se namreč dobro spominja tega, kakšno vlogo je leta 1996 v ruskih predsedniških volitvah – ko se je pričakovalo, da bo Borisa Jelcina porazil komunistični kandidat Genadij Žjuganov – odigrala Amerika. Takrat je osebno posredoval predsednik Bill Clinton, to pa je bil eden od podukov, ki so ga v Pekingu skrbno zabeležili v svoj opomnik o demokraciji. Zakaj se zdaj nekateri razburjajo, če so Rusi uporabili isto taktiko in le malce bolj sodobna sredstva?
