Hillary med Kitajci: Raje bi izbrali tisto zlo, ki ga že poznajo

Ko so poslušali, kako ameriška prva dama v govoru, ki ga je imela na državni konvenciji demokratov, podpira prvo žensko, uradno kandidatko za predsednico ZDA, so se številni Kitajci odzvali na logičen način. »V primerjavi z možnostjo, da postane Bill Clinton prvi mož, mi je precej več do tega, da bi Michelle Obama v prihodnosti postala prva ameriška predsednica,« je na forumu Weibo zapisal bloger Bu Touer.

Kitajci bi, na kratko povedano, v tekmi za imenovanje na najvišjo funkcijo radi videli Michelle Obama, ki jo dojemajo kot tisto pravo pozitivno nasprotje togim in nedomiselnim voditeljem. »Poglej Michellin govor, nato pa preberi poročilo katerega od naših voditeljev in takoj boš dojel, kdo drsi navzdol in kdo ima več upanja,« je zapisal bloger Dadao Wuming.

Brez zaupanja

A prav toliko kot imajo spoštovanja do Michelle Obama, Kitajci nimajo zaupanja v Hillary Clinton. Še huje, celo tisti, ki jo poznajo samo iz medijev, še toliko bolj pa vsi tisti, ki so bili z njo v neposrednem stiku, se odkrito bojijo možnosti, da bi se Hillary vrnila v Belo hišo. Tokrat, seveda, kot ameriška predsednica.

Na odnose med Hillary Clinton in Kitajsko je močno vplival eden od dogodkov v preteklosti. Septembra 1995 je v Pekingu potekala svetovna konferenca o ženskah, na kateri so lahko tudi Kitajci v živo slišali, koliko voditeljskega duha in karizme je bilo v nastopu takratne prve dame ZDA, ona pa se je ob tej priložnosti prepričala, v kakšnem stanju so človekove pravice v tej državi.

Ko je Hillary v svojem govoru razglasila, da so »ženske pravice človekove pravice«, je bilo to po eni strani slišati kot grožnja kitajski oblasti, ki je bila takrat na vrhuncu izvajanja politike enega otroka, in to z grobimi ukrepi prisilnih prekinitev nosečnosti in sterilizacij, po drugi strani pa kot navdih kitajskim ženskam, ki so se začele zbirati v aktivistične krožke. Prav po tem stavku je odvetnica Guo Jianmei ustanovila prvi kitajski center za pravno pomoč ženskam, ki je moral po dvajsetih letih obstoja spomladi letos na svoji uradni strani objaviti konec delovanja.

A tudi Hillary Clinton ni nikoli pozabila, kakšno Kitajsko je videla v času, ko je tam potekala konferenca o ženskah. Zdi se, da so policijski kordoni, ki so ljudem preprečevali vstop v dvorano v primestnem naselju Huairouju, v kateri je imela govor o ženskih pravicah, aktivistke v blatu in nestrpnost do svobodne spolne opredelitve za vedno ostali tako živ motiv, da njeno želo v odnosih z vlado v Pekingu ni nikoli otopelo. Kot državna sekretarka v vladi Baracka Obame je Hillary Clinton vztrajala pri tem, da morajo biti človekove pravice nepogrešljivo merilo vzajemnega zaupanja. To, česar ji kitajski državni in vojaški vrh ne bo nikoli odpustil, pa je prav ponovno ameriško osredotočenje na azijsko-pacifiško območje, kar je bila ena največjih diplomatskih potez, ki jih je naredila kot vodja zunanjega ministrstva. Leta 2010 je vztrajala pri tem, da je treba Južno kitajsko morje postaviti v sam vrh ameriškega in območnega varnostnega seznama, prav s tem pa se je začela tudi zapletena zgodba, ki je ta mesec dosegla vrhunec z razsodbo stalnega arbitražnega sodišča v Haagu, ki je bila za kitajsko stran zelo neugodna.

Zaostrovanje napetosti

Številni kitajski funkcionarji so prepričani, da bi njen prihod v Belo hišo pomenil le še nadaljnje zaostrovanje napetosti nad tem strateško pomembnim morjem. In čeprav jim niti republikanski kandidat Donald Trump ne more biti kdo ve kako simpatičen z vsemi svojimi napovedmi uvoznih carin za kitajsko blago in vračanjem delovnih mest, ki so jih Kitajci, kot je prepričan, »pokradli« Američanom, kljub vsemu upajo, da se bodo lahko s poslovnežem pogovarjali o vseh stvareh, torej tudi o ozemeljskem vprašanju. Z žensko, kakršna je Hillary, o tem so se že prepričali, ne pride v poštev nikakršno diplomatsko pogajanje.

Kitajski politični analitiki se strinjajo, da sta Hillary Clinton in Donald Trump za azijsko silo dve slabi opciji, od katerih si lahko zgolj želijo tisto manj slabo. Ne strinjajo pa se o tem, koga bi partijsko vodstvo v Pekingu raje videlo v Beli hiši.

Kot pravi eden največjih strokovnjakov za ameriška vprašanja Shi Yinhong, profesor mednarodnih odnosov na pekinški Univerzi Renmin, imajo kitajski voditelji radi stabilne nasprotnike, kar Trump prav gotovo ni. S tolikšnimi nihanji v spreminjanju stališč se pri njem nikoli ne ve, ali bo do Kitajske takšen, kot se predstavlja zdaj, ali bo morda nekoliko boljši, ali pa morda celo veliko slabši. Shi Yinhong izpostavlja, da kitajsko vodstvo Trumpa ne pozna dovolj dobro, tako da če že mora izbirati med dvema zloma, bodo vedno raje izbrali tisto zlo, ki ga že poznajo.

V partijskem vrhu vse manj žensk

Kitajski funkcionarji so praviloma izjemno diskretni, ko gre za voditelje drugih držav. Nikoli ne bi javno komentirali tujih predsedniških kandidatov, še toliko manj pa bi si dovolili to, da bi ocenjevali morebitne možnosti ženske, da stopi na čelo največje svetovne velike sile. Pa vendar jih Hillary Clinton neprijetno spominja tudi na to, da sami niso prav nič storili za vključevanje žensk v politično vodstvo. Od konference o ženskah je v partijskem vrhu celo vse manj žensk.

Vse več pa jih je v poslovnem svetu. Revija Forbes je tako prejšnji mesec na seznam najvplivnejših žensk sveta uvrstila kar devet Kitajk, na seznamu najbogatejših žensk sveta pa jih je kar 13. Nikjer na svetu ni toliko milijarderk kot na Kitajskem, hkrati pa je nedopustno malo žensk v politiki. Kitajska je med 189 državami na 62. mestu po zastopanosti žensk v najvišjem zakonodajnem telesu (v kongresu ljudskih odposlancev jih je le 23,4 odstotka). Ženske sestavljajo le 21 odstotkov velikanskega članstva Komunistične partije (kar je skoraj 90 milijonov članic) in 23 odstotkov skupnega števila državnih uslužbencev. V politbiroju sta samo dve, a nobena od njiju ni članica njegovega stalnega komiteja. V političnem odločanju na najvišji ravni Kitajke sploh ne sodelujejo.

In tudi to je eden od vzrokov, zaradi katerega bi bila za kitajsko vodstvo odprta, neposredna in odločna Hillary Clinton zelo neprijetna. Morda bi si kljub vsemu morali želeti Trumpa? Saj so se vendarle že naučili tega, kako se je treba pogovarjati z milijarderji. Če bi bila vsaj v igri Michelle Obama.