Tiskane izdaje
Visoka predstavnica za zunanjo politiko Federica Mogherini se je v Havani dva dni resno pogovarjala o novih temeljih za popolnoma drugačne odnose med Evropsko unijo in Kubo. Prišla je v ponedeljek, pred njo evropski Bruselj v Havano v pol stoletja in več še nikoli ni poslal tako visokega funkcionarja.
Že včeraj, drugi dan njenih pogovorov in pogajanj s kubanskimi funkcionarji, pa je bil na otoku tudi ruski zunanji minister Sergej Lavrov, predstavnik države, ki je bila več desetletij gospodarica in načrtovalka kubanskega razvoja. Moskva in Bruselj se hkrati drenjata pred vrati kubanskih voditeljev.
Evropska unija po nenadni odmrznitvi odnosov med Havano in Washingtonom vsekakor na novo odkriva Kubo, za katero evropska zveza 28 držav po odhodu Sovjetske zveze pomeni daleč največjega vlagatelja in takoj za usihajočo Venezuelo tudi največjega trgovinskega partnerja. Do Castrovega udara leta 1959 je bila Kuba odvisna od ZDA, potem do leta 1990 od Sovjetske zveze, ko je prišel v Caracasu na oblast Hugo Chávez, pa ji je za preživetje na pomoč priskočila Venezuela.
Vsi bi radi videli Kubo
Pogajanja med Kubo in združeno Evropo za nov sporazum o sodelovanju in prenovljenih političnih odnosih na drugačnih temeljih kot prejšnjega pol stoletja sicer potekajo že od lani, ko še nikomur ni bilo jasno, da se odločilno pogajata predvsem Havana in Washington.
Po decembra lani objavljeni otoplitvi z Američani, ki pomeni konec (prejšnje) hladne vojne tudi na zahodni polobli, pa seveda Kubanci lahko nastopajo veliko bolj samozavestno, manj stisnjeni v kot. Odkar je severna Amerika napovedala vrnitev v Karibe, se je število turistov, od katerih je Kuba kar precej odvisna, vsak mesec povečalo za polovico in več v primerjavi s prejšnjim obdobjem. Vsi bi radi videli Kubo, še preden jo preplavi McDonalds. Kar je bilo dolga leta najbolj kritizirano, predvsem napol porušene palače nekdaj bele in bleščeče Havane, postaja vaba za turiste, ki vedo, da se bo z vstopom tujega kapitala vse temeljito spremenilo. Revolucionarne romantike ne bo več.
Bruselj se je odločil prvič poslati v Havano svojo zunanjo ministrico v trenutku, ko Havana ni več pripravljena v prazno razpravljati o evropskih pogledih na svet, še manj pa poslušati lekcije na temo človekovih pravic in napotke o liberalizaciji gospodarstva. Na pogajanjih so Kubanci v zadnjih mesecih nekajkrat opozorili, da evropsko narekovanje pogojev ne pride več v poštev.
Nihče sicer ne ve, kaj vse so se pod mizo dogovorili washingtonski politiki in kubanski vrh iz kroga družine Castro, vsak dan bolj pa se zdi mogoče, da je bil bistveni del pogajanj prav dogovor, da v novem gospodarskem redu na otoku morda malo spremenjeni komunistični režim vendarle ostane na oblasti.
Američanom ustreza red v karibskem prostoru, na svojem notranjem dvorišču, na Kubi jim ga zaenkrat zagotovijo lahko samo Castrovi s svojimi podaniki. Prehiter prehod na nov politični sistem ob hkratnih ekonomskih spremembah bi lahko sprožil kaos. Navsezadnje so Američani podpirali Castrov režim vsaj pol stoletja s svojo nespametno blokado, ki je sicer Kubance pehala v revščino, vendar vedno znova zagotavljala obstanek režima.
Federica Mogherini je takoj po prihodu v Havano povedala novinarjem, da prihaja v odločilnem trenutku. Potem je šla na pogovore z najvišjimi voditelji in tudi s kardinalom Jaimejem Ortego, ki ga Evropa vidi kot nekakšnega najvišjega predstavnika kubanske civilne družbe.
Poseben status Špancev
Za špansko agencijo EFE, ki je imela dopisništvo v Havani ves čas, tudi v najtežjih časih za Kubo, je povedala, da Evropa vsekakor z veseljem in zanimanjem spremlja otoplitev odnosov med Washingtonom in Havano. Španci so imeli na Kubi vedno poseben status, ne samo v času kolonizacije, ki je pustila na otoku beli del prebivalstva. Fidel Castro je španskih korenin in tudi španski državljan. Ko je umrl general Franco, so na Kubi žalovali teden dni.
Posebej pomenljivo pa je, da sta bila včeraj v Havani hkrati Federica Mogherini in ruski zunanji minister Sergej Lavrov. Rusija, tedaj še kot Sovjetska zveza, je bila do padca berlinskega zidu in razpada sovjetskega sistema tista država, ki je Kubo držala pri življenju, narekovala pa je tudi politični sistem in gospodarsko strukturo. Odhod ruskih šefov je pomenil najhujšo krizo, kar je je Kuba kdaj doživela. »Posebno obdobje« v devetdesetih letih, brez ruske nafte in brez dolarjev za prej precenjeni sladkor, je Kubance spravilo na kolena. Ruski predsednik Putin jih je pred dvema letoma sicer rešil groze, ko jim je odpisal kar 32 milijard dolarjev dolga. V Havani se je pojavil kot odrešenik.
Lavrov je prišel v Havano tekmovat z Evropo. Kubance pa je opozoril, da njihovo prijateljevanje z ZDA ni in ne bo tako preprosto, kakor mislijo. Opozarja tudi, da se Američani prijazno vedejo do Kube, hkrati pa stiskajo v kot Venezuelo, od katere je Havana gospodarsko popolnoma odvisna že nekaj let.
