Tiskane izdaje
Kitajski odbor za podelitev Konfucijeve nagrade za mir je v sredo sporočil, da je letošnje priznanje dodelil bivšemu kubanskemu predsedniku Fidelu Castru. S tem je dalo vodstvo v Pekingu jasno vedeti, kaj je zanj »pomemben prispevek k svetovnemu miru«: neomajna revolucionarna roka in prst na sprožilcu.
Hongkonško pojmovanje miru je povsem drugačno. Minula dva meseca in pol je živelo v pesmih pokojnega Beatla Johna Lennona. In čeprav so udeleženci gibanja »Zasedi Central« na koncu, ko so se soočili s policijo, lahko le še zapeli tisto njegovo »morda misliš, da sem sanjač«, so ulice zapuščali z dvignjenima prstoma in prepričanjem, da vse to ni bilo zaman. Policija je namreč v četrtek vzpostavila red v četrti Admirality. Podrla je na tisoče pisanih šotorov, pod katerimi so aktivisti preživeli 75 dni. Nekaj najbolj vztrajnih demonstrantov je izpeljalo še zadnji mirni protest, s tem ko so sedeli pred namestitvenimi objekti kitajske Narodnoosvobodilne vojske. Policija jih je vse aretirala, vključno z demokratičnimi zakonodajalci Emily Lau, Martinom Leejem in Alanom Leongom, medijskim magnatom Jimmyjem Laijem in pop zvezdo Denise Ho.
Konec prve faze
In medtem ko so policisti dolge ure odstranjevali ostanke protestov, s katerimi so Hongkonžani od vodstva v Pekingu zahtevali, naj jim leta 2017 dovoli neposredno voliti predsednika območne vlade, so demonstranti snemali napisana sporočila in simbolične risbe z Lennonovega zidu ter se pripravljali na konec prve faze gibanja. »Želimo ohraniti zgodovino,« so govorili in v žepe ter nahrbtnike pospravljali vse, kar so lahko z zidu odnesli po spiralnih stopnicah, ki vodijo na nadvoz za pešce v neposredni bližini vhoda v poslopje hongkonške vlade. »To ni konec gibanja,« je nekaj ur pred aretacijo dejal Leong, ki v hongkonškem mini parlamentu zastopa svojo Državljansko stranko. »S tem prebujenjem hongkonškega ljudstva smo zasejali seme za naslednji val demokratičnega gibanja.«
Pa vendar se je ta bitka za demokracijo končala z obojestranskim porazom. Demonstranti niso dosegli nikakršne spremembe, po drugi strani pa jih tudi kitajsko vodstvo ni prepričalo o tem, da so tovrstni protesti nesmiselni. Edina stvar, s katero so lahko vsi zadovoljni, je, da je vse to minilo brez krvavega nasilja. Se je pa v soočenju Castra in Lennona pokazalo tudi to, kako zelo sta Peking in Hongkong med seboj oddaljena, in sicer tako idejno kot ideološko, in kako težko bo med njima zgraditi most razumevanja, strpnosti in zaupanja.
Proti evoluciji
Kitajska je Konfucijevo nagrado ustanovila leta 2010, potem ko so Nobelovo nagrado za mir podelili političnemu disidentu Liu Xiaoboju, ki še vedno prestaja 11-letno zaporno kazen zaradi »poskusa strmoglavljenja režima«. Vodstvo v Pekingu je bilo ogorčeno in prestrašeno spričo te izbire Nobelovega komiteja v Oslu. Liu je bil obsojen, ker je sestavil program postopne demokratizacije, poimenovan »Charter 08« – po zgledu na protisovjetski manifest češkoslovaških disidentov »Charter 77«, tako da je bilo za kitajsko vodstvo kronanje političnega zapornika z Nobelovimi lovorikami neposredni poziv azijski sili, naj se napoti po isti poti, ki je v minulih dveh desetletjih spremenila nekdanji vzhodnoevropski blok.
Prav tako so iz Pekinga z jezo in tesnobo opazovali »gibanje Zasedi Central«, saj so bili prepričani, da je vsaka podpora, ki so jo hongkonški aktivisti dobili v tujini, dokaz, da gre za še en poskus zahodnih sil, da bi tudi na kitajskih tleh sprožile »obarvano revolucijo«. Istega dne, ko je policija odstranjevala največji tabor prodemokratičnih demonstrantov v četrti Admirality, so v kitajskem časopisu Global Times objavili odlomek iz govora generala Song Fangmina, ki opozarja: »Naš narod ne sme dopustiti mirne evolucije, ki bi ga oddaljila od socializma.«
Protesti in interesi
Torej ni nič čudnega, da je bila v policijski akciji čiščenja ena od tarč tudi Lennonov zid. Tisto, kar je morda najbolj razburilo vodstvo v Pekingu, je bil še en namig na Prago. Tam so namreč leta 1988 enega od zidov prvič poslikali s sporočili iz Lennonovih pesmi, ki so tako postale del protesta proti režimu Gustava Husaka, zadnjega komunističnega predsednika Češkoslovaške. »Pri več kot desetih obarvanih revolucijah, kot je bila tista v takratni Češkoslovaški, tista v Ukrajini ali revolucija dežnikov v Hongkongu, je šlo pravzaprav za poulične proteste, za katerimi je stal Zahod, ki je hotel doseči spremembo oblasti,« piše general Song. »Kaj je tarča protestov, je odvisno od zahodnih interesov… In vsaka država lahko pride pod udar, pa naj bo socialistična ali ne. Naši državi se ne bodo izognili že zato, ker si Zahod ne želi močne Kitajske. To je realnost.«
Medtem ko je policija odstranjevala zadnje barikade in znova odpirala glavne prometnice hongkonškega otoka, so nekateri demonstranti odhajali s sklonjenimi glavami in priznavali, da ostali brez upanja in da nič več ne vedo, v katero smer bi se lahko razvijalo prodemokratično gibanje. Še posebej pa so bili razočarani, ko je študentski voditelj Joshua Wong prejšnji mesec s skupino aktivistov začel gladovno stavko in zahteval nov dialog z vladnimi predstavniki, zdržal 108 ur, končal v invalidskem vozičku, nato pa začel potihoma uživati hrano, saj je spoznal, da ga bodo tisti, ki sedijo v bližnjem uradu, pustili umreti, v nobenem primeru pa ne bodo ugodili nobeni od njegovih zahtev.
Nekaj pa jih je kljub vsemu trdilo, da se počutijo močnejši kot kdaj koli prej. »Čez dva ali tri mesece se bomo vrnili še v večjem številu in še bolj zavzeti,« je zagotavljal 21-letni študent Frank Cho. A tako tisti razočarani kot tisti navdahnjeni so se strinjali v eni stvari. Hongkong ne bo nikoli več enak. Postal je Lennonovo mesto.
