Tiskane izdaje
»Revolucija dežnikov« v Hongkongu se je v ponedeljek spremenila v kaotično evolucijo želje po demokraciji, ki je z uličnimi protesti očitno ne bo mogoče uresničiti, vendar se je tudi utišati ne bo dalo z nasilnimi grožnjami.
Zapor okoli vladnih stavb ni več, večina učencev se bo v torek vrnila v šole, uslužbenci pa so spet na delovnih mestih, kjer so jih pripadniki gibanja Zasedimo Central (Occupy Central) pričakali s cvetjem in toplo juho.
Približno sto demonstrantov še naprej vztraja pred stavbami borze in velikih bank, poleg tega so nekateri študentje obljubili, da se bodo po predavanjih vrnili na ulice. Toda zdi se, da se je gibanje znašlo v tisti fazi, ko njegovi organizatorji ne vedo več, kako se organizirati in kam usmeriti vse somišljenike in privržence, ne da bi pri tem neposredno tvegali prelivanje krvi.
Demonstracije se formalno še niso končale, vendar lahko kljub temu že povzamemo dogajanje v zadnjih osmih dneh. Vsi vpleteni so postali poraženci, edina koristna posledica dogodkov pa je ta, da se zdaj vsi bolje zavedajo vseh lekcij, ki se jih morajo v prihodnje dobro naučiti.
Pogajanja med vladnimi in študentskimi predstavniki so se začela v nedeljo, vendar so se tudi hitro končala, očitno zaradi nepremostljivih razlik v pričakovanjih. Toda vodja lokalne vlade Leung Chun Ying še naprej neomajno zavrača pozive k odstopu, to pa lahko velja za majhno zmago Pekinga, ki ga je tudi imenoval na ta položaj.
Poraženci in zmagovalci
Pripadniki vseh gibanj, ki so zadnje dni na ulice privabili več sto tisoč ljudi, prisegajo, da še ni vsega konec in da se bo boj za politične reforme, svobodne volitve in resnično demokracijo nadaljeval. Toda vsem je hkrati jasno, da kitajsko politično vodstvo ne bo dopuščalo obtožb o tem, da je izdalo Hongkong in ni izpolnilo obljube, ki je sestavni del formule »ena država, dva sistema«. Poleg tega je jasno, da se Velika Britanija ne bo vmešavala v dogajanje samo zato, ker bi se morda čutila moralno dolžno podpreti svojo nekdanjo kolonijo.
Medtem ko se je mednarodna javnost spraševala, ali bodo tudi to gibanje zatrli tako kakor tisto na Trgu nebeškega miru pred 25 leti, se je v četrti Mongkok v središču Kowloona pokazalo, da kitajski oblasti ni treba več uporabiti vojske proti neoboroženim študentom. Na pomoč so ji priskočili pripadniki tamkajšnjih triad, kakor pravijo zloglasni hongkonški mafiji, ki se je vedno razglašala za »domoljubno«, kadar je dobila priložnost, da je s pestmi poskrbela za nekakšno politično zaščito svojih nezakonitih dejavnosti.
Približno dvajset grobih moških, ki so svoje izkušnje očitno pridobili z uličnimi obračuni, je v petek napadlo demonstrante, zbrane v Mongkoku, in jih začelo neusmiljeno pretepati. Mnogi so bili hudo poškodovani. Policija je aretirala 37 oseb, vendar so državljani vložili 275 protestnih pisem proti njej zaradi opustitve opravljanja dolžnosti ali občasne čezmerne uporabe sile.
»Domoljubni elementi«
Nihče ni mogel dokazati, da je prav hongkonška vlada naročila pripadnikom triad, naj se vmešajo v proteste in jih spremenijo v kaos, vendar se že dolgo ve, da lahko Peking vzpostavi stike z organiziranimi kriminalnimi skupinami v Hongkongu. Še preden je nekdanja britanska kolonija prišla pod oblast LR Kitajske, je tedanji policijski minister Tao Siju izjavil, da je osrednja vlada pripravljena sodelovati s triadami, če so »domoljubne in pripravljene pomagati zagotoviti stabilnost in razcvet Hongkonga«.
Triade delujejo že približno 400 let, vendar so jih za »črno družbo«, kakor ji pravijo Kitajci, prvi označili britanski kolonizatorji zaradi trikotnih simbolov na njihovih zastavah. Sprva so bile triade skrivne organizacije, ki so se spopadale z mandžurskim dvorom, vendar so se v 20. stoletju v Hongkongu začele ukvarjati s kriminalnimi dejavnostmi, denimo s preprodajo mamil, izsiljevanjem denarja za zaščito, izterjavo oderuških dolgov in prostitucijo.
Že leta 1984 je Deng Xiaoping izjavil, da je »med njimi veliko dobrih fantov«, in vse od tedaj se je kitajsko politično vodstvo večkrat zanašalo na »domoljubne elemente« med pripadniki triad. Ti so včasih pomagali varovati najvišje kitajske voditelje med njihovimi obiski v tujini, vendar so predvsem pomagali zagotavljati stabilnost v Hongkongu in se zato izogibali javnim obračunom med posameznimi klani. Peking jim je v zameno gledal skozi prste na vseh tistih področjih, na katerih je »črna družba« branila svoje najpomembnejše interese.
Prodemokratično gibanje je izgubilo bitko, vendar je Peking izgubil precej več: naklonjenost in podporo večine Hongkonžanov. Zato lahko zdaj vse označimo za poražence. Razen triad, ki bodo nagrajene za še eno uslugo.
