Tiskane izdaje
Ko so se v ponedeljek spopadli protestniki in nasprotniki gibanja »Okupirajmo Central«, je bilo tako, kakor da bi se ves Hongkong znašel na psihoanalitičnem kavču. Prvi so zahtevali demokracijo ali nič, drugi pa so hoteli odprtje ulic, da bi lahko opravljali svoj posel.
V naprezanju okoli barikad so med dvema stranema letele vzajemne obtožbe za tekoče probleme sedem milijonskega mesta. Demonstranti so proti-demonstrante pošiljali »domov na Kitajsko«, jih pozivali, da naj govorijo po kantonsko ter namigovali na to, da so tujek v bivši britanski koloniji, v katero so se vselili po prehodu Hongkonga pod kitajsko suverenost leta 1997.
Proti-demonstranti so študente obtoževali, da so »sredstvo v tujih rokah«, da niso »dovolj Kitajci« in da jim »razbijajo skledo za riž«, kakor običajno imenujejo posel, od katerega nekdo živi.Tako se je pokazalo, kako je Hongkong ob enem razdeljen in frustriran, kakšna je napetost v odnosih med tistimi, ki so se rodili v Hongkongu in tistimi, ki so se pred kratkim priselili, ter kako majhne so možnosti organizatorjev gibanja »Okupirajmo Central«, da z mirno nepokorščino prisilijo Peking, da spoštuje obljubo in dovoli svobodne volitve za šefa lokalne vlade leta 2017.
Potem ko je policija pretekle tri dni mirno opazovala, kako se protestniki ponovno zbirajo, postavljajo šotore in se pripravljajo na dolgotrajne ulične proteste v poslovnem centru Hongkonga, je v ponedeljek zjutraj odstranila nekatere od železnih barikad na katerih ni bilo nikogar. Očitno se je izogibala neposrednega spopada. Toda študenti so se ponovno zbrali, postavili nove, bambusove ovire in tako dali vedeti, da protestov ni konec.
Na ulicah so še vedno predstavniki treh glavnih skupin. Poleg gibanja »Okupirajmo Central« so tukaj še pripadniki »Šolarizma« in Federacije hongkonških študentov. Kitajskemu predsedniku Xi Jinpingu so poslali sporočilo, da si ne želijo »obarvane revolucije« in da »iskreno spoštujejo načelo 'ena država – dva sistema'«. S tem so hoteli poudariti, da pri njihovem protestiranju ni nikakršnih separatističnih aspiracij, kakor tudi ne želje, da se demokratični val razširi proti Pekingu.Vendar pa so njihova pogajanja s predstavnico lokalne vlade Carrie Lam propadli še preden bi se morali prejšnji teden začeti. Njen predpogoj je namreč bil, da naj študenti najprej sprejmejo tisto, proti čemur protestirajo – zakonski okvir izbire šefa vlade izmed dveh kandidatov, ki bi jih ponudil Peking.
Potem, ko je policija v ponedeljek intervenirala – očividci trdijo, da bolj »simbolično« kakor pa z namero, da razčistijo situacijo –, so na ulice prišle skupine proti-demonstrantov, med katere so bili pomešani taksisti in vozniki kamionov, ki so zahtevali, da se sprostijo prometnice, starejši meščani z modrimi pentljami, kar pomeni, da podpirajo politiko Pekinga, gangsterji, ki imajo v lokalnih triadah nižji rang, in prebivalci Novih ozemelj, ki živijo od prodaje prehrambnih potrebščin centralnemu delu mesta.
Nekateri od njih so govorili s severnjaškim dialektom in niso znali kantonsko. Jasno je bilo, da niso iz Hongkonga. Vsi so bili besni na študente, ker delajo kaos, gangsterji pa so ostali dosledni svoji zunanji podobi in so udarili kogarkoli, ki so ga dobili v roke, ter tako še bolj zaostrovali razmere. Policija je morala zato zaigrati vlogo mirovnika in se postaviti med dve strani, da ne bi izbruhnil splošni pretep.
Viri trdijo, da Xi Jinping osebno nadzoruje situacijo in vleče niti iz ozadja. Ukazal je, naj v Hongkong ne pošljejo vojske. Pomembno mu je, da razreši krizo brez krvi, pravijo viri, ker se ne želi poistovetiti s predhodniki, ki leta 1989 niso zmogli končati študentske demonstracije na Tiananmenu brez človeških žrtev. Šef lokalne vlade Leung Chun-ying je opozoril, da so možnosti demonstrantov »skoraj ničelne«, a je zadnjih nekaj dni v Kantonu, očitno na posvetih o naslednjih potezah. Iz te krize prav gotovo ne bo izšel kot zmagovalec. Če bo namreč potrebno najti žrtveno jagnje, bo Leung izpolnjeval vse pogoje za to vlogo.
