Tiskane izdaje
V britanski Indiji je do prvih teženj po osamosvojitvi prišlo konec 19. stoletja, največji zagon pa so te težnje dobile pod vodstvom Mahatme Gandija v 20. in 30. letih prejšnjega stoletja.
Ob koncu druge svetovne vojne so te težnje dozorele in Britanci so morali končati svojo kolonialno nadvlado. To naj bi se uradno zgodilo 15. avgusta 1947 in Indija naj bi postala samostojna.
A že pred tem je prišlo do razkola v Indijskem nacionalnem kongresu, ki si je prizadeval za odhod Britancev iz Indije. Indijski muslimani so se bali prevlade hindujcev in so zahtevali posebne pravice, ker pa teh zagotovil niso dobili, so dan pred Indijo ustanovili lastno državo - 14. avgusta 1947 je tako nastal Pakistan. Sprva je bila ta država razdeljena na zahodni in vzhodni del, slednji pa je nato kasneje tudi ob pomoči Indije postal današnji Bangladeš.
Razkol leta 1947 je namesto slavja ob osamosvojitvi izpod kolonialnega jarma prinesel krvavo medversko nasilje, prisilne selitve milijonov ljudi na eno ali drugo stran, pa tudi stalne napetosti glede meje. Še danes je sporna razmejitev v pokrajini Kašmir, ki si jo lastita tako Indija kot Pakistan in zaradi katere sta se obe državi zapletli že v tri vojne. Jedrski sosedi sta sicer leta 2004 začeli mirovni proces, a pri tem dosegli le malo napredka.
Največja prisilna selitev v zgodovini človeštva?
Po ocenah popisa prebivalstva iz leta 1941 je prebivalstvo britanske Indije štelo 318 milijonov ljudi. Od tega jih je bilo 239 milijonov hindujcev in 43 milijonov muslimanov, ostali pa so bili pripadniki drugih verskih skupin, tudi kristjanov, navaja nemška tiskovna agencija dpa.
Ob ločitvi leta 1947 je moralo svoje domove prisilno zapustiti od 10 do 12 milijonov ljudi - muslimani so morali z indijske strani v Pakistan, hindujci pa obratno. Nekateri zgodovinarji menijo, da je bila to največja prisilna selitev v zgodovini človeštva.
Po objavi načrta poteka meje 17. avgusta 1947 je izbruhnilo tudi medversko nasilje, v katerem je bilo po različni ocenah skupno ubitih od 200.000 do milijona ljudi. Največkrat je uporabljena ocena pol milijona ljudi, čeprav pravo število ne bo nikoli znano. Med njimi je tudi okoli 75.000 do 100.000 žensk, ki so bile v tistem obdobju ugrabljene, posiljene ali ubite.
Po razglasitvi neodvisnosti sta se morali na novo nastali državi poleg iskanja lastne identitete soočiti še z uničenim gospodarstvom, revščino, nepismenostjo in notranjim rivalstvom, bili pa sta tudi brez uveljavljenega upravljanja države. Po podobnih začetkih sta državi kasneje šli vsaka po svoji poti.
Indija, najstabilnejša država na celini
Indija, v kateri sobivajo številne skupine različnih ver, okusov in ideologij se je razvila v demokratično državo z izoblikovanimi civilno-družbenimi institucijami, kot so svobodni mediji in redne volitve na vseh ravneh. Danes je Indija kot ena izmed najstabilnejših držav na celini vzor številnim državam v Aziji in Afriki.
Pakistan se na drugi strani že dolga leta sooča s politično nestabilnostjo. Državo je pretreslo tudi več državnih udarov. Pa tudi v trenutnem obdobju je Pakistan v pripravah na nove volitve, potem ko je moral premier Navaz Šarif zaradi korupcijskih obtožb odstopiti.
Država se poleg tega sooča tudi z velikimi varnostnimi izzivi in pritiskom islamskih skrajnežev, zlasti na severu države ob meji z Afganistanom. Pogosti so tudi krvavi teroristični napadi. A Pakistan je tudi tarča kritik, da po tihem terorizem podpira. Navsezadnje se je nedaleč od Islamabada skrival tudi najbolj iskani terorist Osama bin Laden.
