Tiskane izdaje
»Pozabite na Kitajsko,« je v začetku tedna vzkliknilo nekaj ekonomskih analitikov, ko je Indija objavila statistične podatke za lansko leto. V zadnjem četrtletju se je namreč njen bruto domači prihodek povečal za 7,3 odstotka, medtem ko za tekoče fiskalno leto, ki traja do konca marca, pričakujejo 7,6-odstotno rast.
Tako je Indija s svojo stopnjo rasti prehitela Kitajsko, katere rast se je v letu 2015 upočasnila na 6,9 odstotka. Poleg tega celo napovedujejo, da bo tudi v prihodnjem fiskalnem letu indijski slon hitrejši od kitajskega zmaja. Finančne hiše namreč napovedujejo, da bo Indija v letu 2016 imela 7,6-odstotno rast, Kitajski pa napovedujejo še občutnejšo upočasnitev.
Mar to pomeni, da bi lahko Indija zdaj postala to, kar je bila do zdaj Kitajska? Lahko tretja največja azijska gospodarska sila prevzame vlogo lokomotive globalnega razvoja in garanta gospodarske trdnosti celo v času velikih finančnih nihanj v razvitih državah? Še več, če upoštevamo tudi vse druge pomembne dejavnike, kot so poceni nafta, ki Indiji kot neto uvoznici energije zelo ustreza, ali demografija, ni nikakršnega dvoma, da se je na gospodarskem nebu pojavila nova zvezda.
Foto: Bernat Armangue/AP Pictures
Približno polovica indijskega prebivalstva, ki šteje 1,2 milijarde ljudi, je mlajša od 25 let, tako da utegne Indija do leta 2020 postati najmlajša država na svetu. Do takrat bo imela Kitajska skoraj 12 odstotkov prebivalcev, starejših od 65 let, v starostnem razredu od 20 do 25 let pa bo le še 97 milijonov ljudi. Ne glede na spremenjeno politiko rojstev se azijski sili še vedno lahko zgodi, da se bo prej postarala kot resnično obogatela. Čeprav Apple in Wal-Mart prav na podlagi demografskih izračunov svojo strategijo preusmerjata na indijsko stran, ekonomisti opozarjajo, da smo še vedno daleč od trenutka, v katerem bi bila Indija sposobna prevzeti vlogo Kitajske in povleči naprej svetovno gospodarstvo.
Predvsem zato, ker je indijsko gospodarstvo, ki je vredno nekaj več kot dva tisoč milijard dolarjev, petkrat manjše od kitajskega. Kitajska v infrastrukturo vlaga več kot 20 odstotkov svojega bruto domačega proizvoda. Indija v ta sektor namenja enomestni odstotek svojega gospodarstva. Kitajska vsako leto porabi okoli 800 milijonov ton železa, Indija le okoli 80. Podobno je tudi z vsem drugim industrijskim blagom. Indija je vsekakor v vzponu, a še vedno močno zaostaja za Kitajsko in njeno globalno vlogo.
Obema državama pa je skupno prav sumničenje v »prirejanje knjig«. Številni ekonomisti − tako tuji, še toliko bolj pa indijski − so se silno čudili številkam, ki jih je ta teden objavila indijska vlada. Kunal Kundu iz podružnice Société Générale v Bagaloreju ne skriva svojih dvomov, ki temeljijo na neskladju med izračunano rastjo proizvodnega sektorja, ki znaša 12,6 odstotka, in drugimi kazalniki − kot so naročilnice družbe in podatki o izkoriščenosti tovarniških zmogljivosti, ki bi pravzaprav morali opozarjati na precej skromnejše rezultate.
»Rast, o kateri govorijo, postane še toliko manj verjetna, ko se soočimo z vsem, kar se dogaja v sektorju premoga, cestnega in pomorskega transporta ter izvoza, ki upada že 13. mesec zaporedoma,« pravi Kundu.
Foto: Rafiq Maqbool/AP Pictures
Indija je, opozarjajo drugi ekonomisti, pred točno enim letom spremenila metodo računanja bruto domačega prihodka, na podlagi tega pa je v statistične podatke pripisala dodatna dva odstotka.
Podobna sumničenja imajo ekonomisti tudi v primerih, ko gre za Kitajsko. Forbesov kolumnist Gordon Chang opozarja, da je premier Li Keqiang, preden je sprejel sedanjo dolžnost, nekemu ameriškemu funkcionarju zaupal, da so kitajski statistični podatki »umetni« in politično usmerjeni, kar pomeni, da so nezanesljivi. Če hočemo videti pravo sliko, je dejal, je treba pogledati, kako se gibljejo poraba elektrike, železniški prevoz blaga in bančna posojila.
Ko je Chang povezal vse te kazalnike (poraba elektrike se je v enajstih mesecih 2015 povečala za 0,7 odstotka, železniški transport se je v lanskem letu zmanjšal za 10,5 odstotka, bančna posojila pa so se zmanjšala za skoraj 470 milijard juanov), je ugotovil, da se je kitajsko gospodarstvo v letu 2015 moralo zmanjšati.
Celo če upoštevamo pripombo, da ti trije dejavniki niso nič več tako zelo pomembni in da bi bilo treba zdaj upoštevati indeks, sestavljen iz stopnje zaposlenosti, višine osebnega dohodka in stopnje izboljšanja človekovega okolja (kar je vse zelo težko natančno izračunati), se na koncu izkaže, da Kitajska v nobenem primeru ni bila sposobna 6,9-odstotne rasti in da je realnost, poudarja Gordon Chang, veliko bliže, denimo, enemu odstotku.
Kljub vsem sistemskim razlikam med dvema azijskima silama pa Kitajsko in Indijo povezujejo številne podobnosti. Stopnja rasti je v obeh državah pomembna komponenta političnega populizma. Čeprav je bil kitajski predsednik Xi Jinping na to dolžnost imenovan in čeprav je bil indijski premier Narendra Modi izvoljen na svobodnih volitvah, se bosta v primeru gospodarskega neuspeha oba na enak način soočila s krizo priljubljenosti in zakonitosti. Tako Xi kot Modi sta nastopila kot velika reformatorja, na koncu pa se je izkazalo, da se tako prvi kot drugi opirata predvsem na proračunski primanjkljaj in da se tistih resnih, rizičnih reform dotikata samo takrat, ko ju k temu prisilijo notranje potrebe in globalni trendi.
Kitajsko in indijsko vodstvo sta si med seboj podobna tudi po nagnjenosti do tega, da na podlagi visokih stopenj rasti gradita iluzijo o varnosti in napredku, pri tem pa zanemarjata ceno, ki jo je treba plačati v obliki motenih družbenih odnosov, zanemarjenih ali zapuščenih otrok in nepovratno uničenega okolja.
Indijska letala tipa Mig 29 na letalonosilki Vikramaditja, ki naj bi kmalu skupaj z ZDA začela patruljirati v Južnem kitajskem morju. Foto: Shailesh Andrade/Reuters
Vzpon dveh najštevilnejših držav, v katerih skupno živi tretjina vsega človeštva, bo za svet dobra novica, vse dokler njuno tekmovanje na gospodarskih tirih ne preraste v rivalstvo v vojaški, strateški in energetski areni. Napoved ZDA, da bodo začele skupaj z indijsko mornarico že v kratkem patruljirati v Južnem kitajskem morju, katerega 85 odstotkov površine si lasti Kitajska, je lahko potencialni vir novih napetosti. Za svet je veliko pomembneje, da ostaneta azijska velikana med seboj v dobrih odnosih. Kdo bo hitreje tekel, pa je tako stvar merjenja vmesnih časov. Pomembno je edino to, da oba ostaneta trdno na nogah.
