Tiskane izdaje
Pokojni kitajski voditelj Mao Zedong se pojavlja v kapitalističnih institucijah. Najprej so ga prejšnji teden »srečali« v britanskem parlamentu, nato je v ponedeljek vstopil v Mednarodni denarni sklad. V prvem primeru govorimo o njegovem duhu, v drugem o njegovi podobi.
Prejšnjo sredo je v domu komun, potem ko je laburistični zakonodajalec (in premier v senci) John McDonnell potegnil iz žepa malo rdečo knjižico s citati voditelja Mao Zedonga, odmeval gromoglasni smeh.
»Citiral bom Mao Zedonga, kar se redko zgodi v tem prostoru: 'Moramo se učiti, kako se gradi ekonomija, od vseh, ki vedo, kako se to počne, in ni pomembno, kdo so, vse jih moramo spoštovati kot učitelje in se od njih učiti s spoštovanjem in predanostjo, pri čemer se ne smemo nikoli pretvarjati, da znamo tisto, česar ne znamo.'«
Nato je McDonnell zalučal malo rdečo knjižico finančnemu ministru Georgeu Osbornu in tako slikovito napadel njegov načrt, da bi odprl vrata kitajskemu kapitalu in dovolil prodajo posameznih britanskih družb kitajskim državnim korporacijam.
Preboj političnega ledu
Mao je bil še vedno prisoten v razpravah med britanskimi parlamentarci o tem, ali je mala rdeča knjižica – pred katero so med veliko kulturno revolucijo generacije kitajskih protikapitalističnih upornikov prisegale, da ne bodo nikoli skrenile s poti radikalnega komunizma – smela vstopiti v Westminstrsko palačo, ko je Mednarodni denarni sklad (IMF) v ponedeljek sprejel kitajskega voditelja v elitno družbo valut s posebno pravico črpanja sredstev (Special Drawing Rights).
Pravzaprav je IMF kitajski renminbi juan dodal skupini valut, v katerih je mogoče hraniti devizne rezerve, ker je na vseh bankovcih podoba Mao Zedonga, pa je kitajski voditelj tako simbolično skočil v kapitalistično košaro. Kdo se bo od koga učil gradnje ekonomije, se bo pokazalo v prihodnosti, vsekakor pa je to pomemben trenutek za Kitajsko komunistično partijo. Ne le da je renminbi (kar dobesedno pomeni 'ljudski denar') edina nekonvertibilna valuta v košari, tokrat se je tudi prvič zgodilo, da se je v tej košari znašla komunistična država z neoporečnim simbolom svojega enostrankarskega sistema. Čeprav so dolgoročne implikacije te poteze velike, bo za začetek njen pomen omejen predvsem na preboj političnega ledu. Ko bo kitajski partijski voditelj Xi Jinping proslavljal tretjo obletnico prihoda na oblast, ljudstvo pa se bo pripravljalo na to, da bo 26. decembra zaznamovalo 122. rojstni dan pokojnega Maa, bodo lahko razvojni strategi upravičeno ponosni, da njihov načrt internacionalizacije renminbi juana poteka bolje, kot so pričakovali.
Renminbi juan (juan v kitajščini pomeni »dolar« oziroma »srebrnik«, ki je prišel na Kitajsko pred davnimi stoletji skupaj s tujimi trgovci) bo tako od 1. oktobra 2016 v družbi ameriškega dolarja, evra, japonskega jena in britanskega funta. Kitajska valuta bo v tej košari znašala 10,92 odstotka, torej manj od ameriškega dolarja, ki se ponaša z 41,73 odstotka, in evra s 30,93 odstotka, a več od japonskega jena, ki mu pripada 8,33 odstotka, in funta, ki so mu dodelili 8,09 odstotka.
Evolucija komunističnih dežel
Generalna direktorica IMF Christine Lagarde je izjavila, da je »vključitev renminbija med valute s posebno pravico črpanja jasna indikacija reform, ki so bile izvedene in se bodo nadaljevale«, hkrati pa je to tudi izraz skupnega pričakovanja mednarodne skupnosti, da bo Kitajska v prihodnje igrala večjo vlogo v svetovnem gospodarstvu.
Pravzaprav je to trenutek, ki po marsičem spominja na vstop Kitajske v Svetovno trgovinsko organizacijo (WTO) leta 2001. Za Kitajsko je to bil reformni projekt takratnega premiera Zhu Rongjija, ki je upal, da bo njegova država z vstopom v kapitalistično družbo prisiljena pospešiti reforme. Zahodni svet je kitajsko članstvo v WTO sprejel brez jasnega spoznanja, koliko ga bo to spremenilo, v podzavesti pa še vedno z doktrino nekdanjega ameriškega državnega sekretarja Johna Fosterja Dullesa o »mirni evoluciji komunističnih dežel« z njihovim vključevanjem v informacijsko, kulturno in trgovinsko mrežo kapitalističnega in demokratičnega sveta.
To je bilo obojestransko zmagoslavje, iz katerega se ni dokončno rodilo ne tisto, kar je pričakoval Zhu Rongji, pa tudi ne tisto, kar je upal zahodni svet. Reforme kitajskega državnega sektorja niso nikoli pripeljale do privatizacije in uveljavitve trga, kar bi odstranilo Mao Zedonga z bankovcev, prav tako kot tudi »mirna evolucija« Kitajske ni spremenila v demokratično državo.
Se je pa zgodilo nekaj pomembnejšega. Kitajska je kot članica WTO postala del prav tistega sveta, s katerim bi se iz različnih razlogov vojskovala, če ne bi bila trgovinsko odvisna od njega, tako da je njena integracija v globalno trgovinsko ureditev do zdaj največje zagotovilo ohranjanja svetovnega miru. Nekaj podobnega bi se lahko zgodilo z vstopom Mao Zedonga v košaro valut, v katerih je mogoče hraniti devizne rezerve.
Kitajska finančna varnost
Čeprav je Kitajska z vstopom v WTO obljubila skorajšnjo konvertibilnost renminbija, se je ta cilj medtem še bolj pomaknil v prihodnost. Če bi lahko kdo neposredno pristopil k Xi Jinpingu in premieru Li Keqiangu ter ju vprašal, kdaj bo partijski politbiro prenehal določati tečaj valute in jo prepustil finančnemu trgu, verjetno ne bi znala odgovoriti. Vse, kar bi lahko rekla, je: »Ko to ne bo nevarno za finančno varnost države.«
Kdaj bo to, nihče ne ve zanesljivo, kitajski analitiki pa domnevajo, da bo z vstopom renminbija v košaro valut, v katerih je mogoče hraniti devizne rezerve, vsaj 1000 milijard juanov (156 milijard dolarjev) kaj hitro vloženih v kitajske obveznice. Vnaprej bi lahko rekli, da bo to trojanski konj z dvema glavama. Ena bo vstopila v kitajsko denarno trdnjavo, druga pa bo pokukala v globalno denarno ureditev.
Za majhna gospodarstva bo najpomembnejše vprašanje, ali bo renminbi po vstopu v elitni klub IMF nadaljeval devalvacijo. To bi ogrozilo večino majhnih izvoznikov. V Pekingu za zdaj prisegajo, da kaj takega ni potrebno. Za velika gospodarstva, kot je britansko, se je avantura z Maovim denarjem začela že zdavnaj. Velika Britanija je leta 2013 postala prva država iz kluba G7, ki je s Kitajsko odprla linijo za izmenjavo valut in se tako vsilila kot pomembna partnerica v procesu internacionalizacije renminbija. »Moramo se učiti od vseh, ki znajo …« Ni pomembno, da je ta modrost napisana v Maovi mali rdeči knjižici.
