Iran in evropsko trgovanje z vrednotami

Ohranjanje iranskega jedrskega dogovora pri življenju ne sme postati izgovor za toleriranje hudega in sistematičnega kratenja človekovih pravic v Iranu. Toda tisti, ki najbolj odločno stojijo za dogovorom, o teh vprašanjih v javnosti govorijo vse manj.

Nobena skrivnost ni, da se odnosi med Evropsko unijo in Iranom že lep čas izboljšujejo. K temu pomembno prispeva predvsem zanimanje evropskih podjetij za iranski trg, ki se po letih izključenosti iz svetovnega gospodarstva počasi odpira. Iranski jedrski dogovor je prinesel priložnosti za milijardne naložbe, ki v očeh evropskih vlad postajajo čedalje bolj pomemben, če ne najpomembnejši faktor pri oblikovanju politike do Irana. To je med drugim zaznala pisana skupina poslancev evropskega parlamenta, ki v tej novi geopolitični realnosti, v kateri ekonomska vprašanja izpodrinjajo skrbi o spoštovanju človekovih pravic v eni najbolj avtoritarnih držav sveta, vidi zaskrbljujoč vzorec.

Poslanci, združeni v neuradno skupino Prijatelji svobodnega Irana (FFI), svoje kritike usmerjajo predvsem na visoko predstavnico EU za zunanje zadeve Federico Mogherini, ki se je pri negovanju stikov s Teheranom »precej oddaljila od vprašanja človekovih pravic«, kar je po njihovem povzročilo neposredne posledice tako za iransko prebivalstvo, ki »izgublja zaupanje v EU in v vrednote, ki naj bi jih ta zagovarjala«, kot za iranski režim, ki za obračunavanje s kritiki in disidenti ne vidi več resnih ovir. Mogherinijevi že dalj časa očitajo vrsto zamujenih priložnosti. V primerjavi z njeno predhodnico Catherine Ashton, ki je redno opozarjala na slabe razmere in poskrbela za uvedbo sankcij proti nekaterim visokim predstavnikom iranskega režima, je bila Italijanka med dosedanjimi obiski islamske republike precej bolj zadržana. »Gospa Ashton se je med obiskom Teherana celo sestala s skupino aktivistk za pravice žensk. Nekatere od njih so zdaj v zaporu,« mi je nedavno pojasnil Gérard Deprez, poslanec zavezništva liberalcev in demokratov (ALDE) v evropskem parlamentu in predsednik skupine FFI. Federica Mogherini, nasprotno, »med nobenim od obiskov ni javno omenila vprašanja človekovih pravic. Ravno tako nikoli ni kritizirala režima glede spoštovanja pravic žensk.«

Žalostna statistika

Njihova opozorila so podkrepljena z žalostno statistiko, ki med drugim kaže, da je bilo v Iranu med prvim mandatom predsednika Hasana Rohanija usmrčenih skoraj trikrat več ljudi kot v času njegovega predhodnika Mahmuda Ahmadinedžada. Število usmrtitev je od leta 2013 doseglo najvišjo raven v zadnjih treh desetletjih, Iran pa se je utrdil na vrhu seznama držav po številu izvršenih smrtnih kazni na prebivalca. Nevladna organizacija Amnesty International je v letošnjem poročilu o smrtni kazni v svetu opozorila, da je bil Iran lani, brez upoštevanja Kitajske, kjer je neuradno izvršenih daleč največ eksekucij, odgovoren za 55 odstotkov vseh zabeleženih usmrtitev. Vodilni naj bi bil tudi po usmrtitvah mladoletnih oseb oziroma tistih, ki so zločine, za katere so bile obsojene, zagrešile, ko so bile stare manj kot osemnajst let.

Leta 2015, ko je bil sklenjen jedrski dogovor, je smrtna kazen doletela 977 ljudi. To je bilo po številu usmrtitev najhujše leto Rohanijevega mandata. Večina tistih, ki so bili usmrčeni, je bila obsojena zaradi zlorabe prepovedanih drog. Lani je številka padla za skoraj 40 odstotkov, na 567, najverjetneje utegne pasti tudi letos. Iran je prejšnji mesec namreč potrdil reformo kazenske zakonodaje, ki bo zmanjšala verjetnost izreka smrtne kazni za manjše zločine, povezane z zlorabo drog. Reforma bi lahko pomembno vplivala na število usmrtitev v državi.

Kljub tej dobrodošli spremembi analitiki in aktivisti poudarjajo, da Iran ostaja in bo ostal eden vodilnih kršiteljev človekovih pravic na svetovni ravni. To je tisto, na kar opozarjajo tudi kritiki jedrskega dogovora, ko naštevajo vse njegove pomanjkljivosti. Radi pa pozabijo na to, da gre za sporazum o preprečevanju proliferacije jedrskega orožja. Nič več, nič manj. »Ustvarjen je bil, da bi omejil potencialno grožnjo islamske republike, ne pa čez noč spremenil naravo režima,« je v komentarju za New York Times nedavno opozoril Rogen Cohen. »Šlo se je za centrifuge, ne iransko podporo Hezbolahu; za obogateni uran, ne strašna kratenja človekovih pravic.« Dve leti po njegovi sklenitvi bi težko zanikali, da je vsaj na srednji rok zmanjšal verjetnost proliferacije jedrskega orožja v regiji, kar je bil njegov glavni, če ne edini cilj.

Igra ničelne vsote

Zaostrovanje ameriške politike do Irana in morebiten odstop od jedrskega dogovora utegne ta dosežek ogroziti. Mediji in strokovna javnost zaradi tega upravičeno postavljajo pod drobnogled odločitve Trumpove administracije in ameriškega kongresa. Enako pozornost bi si zaslužila tudi evropska politika popuščanja do Irana.

EU je aprila letos za dvanajst mesecev podaljšala sankcije proti tej državi zaradi »resnega kratenja človekovih pravic«. Lahko bi rekli, da je s tem izpolnila svojo dolžnost. Toda Gérard Deprez in drugi evropski poslanci imajo prav, ko poudarjajo, da je javno opozarjanje in soočanje režima s posledicami njegovih dejanj nekaj drugega kot podaljševanje ukrepov, ki so jih sprejele prejšnje politične garniture. »V evropskem parlamentu že od začetka vztrajamo, da morajo EU in države članice kakršne koli prihodnje odnose z Iranom pogojevati z jasnim izboljšanjem razmer na področju človekovih pravic, pravic žensk in smrtne kazni,« je opozoril Deprez.

Pogojevanja, o katerem govori Belgijec, je vse manj. Težko se je znebiti občutka, da nekateri evropski politiki na Iran gledajo le še skozi perspektivo gospodarskih priložnosti. Širjenje vrednot z utrjevanjem gospodarskih vezi deluje, a ne vedno in povsod. Kratenje človekovih pravic bi zato nedvomno moralo odigrati večjo vlogo tako v razmislekih o ohranjanju jedrskega dogovora pri življenju kot o prihodnosti razvoja odnosov z Iranom. Tragično bi bilo, če bi dogovor, ki ga EU dojema kot enega svojih največjih diplomatskih uspehov, postal igra ničelne vsote, enoznačna izbira med ekonomskimi interesi in demokratičnimi vrednotami.