Tiskane izdaje
Zgodovinski sporazum o iranskem jedrskem programu je odprl tudi možnost, da Iran postane energetska velesila, za kar ima zelo velik potencial. Islamska država je druga na svetu po zalogah nafte in zemeljskega plina. Pred njo je samo Rusija, ki se boji, da utegne iranski plin na evropskem tržišču dolgoročno izpodrniti ruskega.
Za obnovitev odnosov med Iranom in Zahodom je bila ključna politična volja na obeh straneh, kar gre povezovati predvsem z iranskimi energetskimi bogastvi. Iran razpolaga s kar 33.800.000.000.000 kubičnimi metri plina, s čimer se uvršča takoj za Rusijo, ki razpolaga s 47.800.000.000.000 kubičnimi metri naravnega zemeljskega plina. Zdaj ima uradni Teheran proste roke, da globalno tržišče preplavi s svojim plinom in tako dramatično spremeni geopolitično krajino.
Ambiciozni načrti
Za zdaj ga pred tem ciljem ločijo številne ovire. Zaradi nerazvite infrastrukture je Iran še do pred kratkim plin celo uvažal in je šele letos postal neto izvoznik. Trenutno proizvede 165 milijard kubičnih metrov plina na leto, od tega ga manj kot deset milijard kubičnih metrov izvaža v Turčijo, Azerbajdžan in Armenijo. Kako minimalen je iranski izvoz plina na globalnem tržišču, postane jasno ob podatku, da Rusija na leto v Evropo izvozi kar 150 milijard kubičnih metrov plina, pred kratkim pa je podpisala še sporazum s Kitajsko, kamor bo pošiljala dodatnih 70 milijard kubičnih metrov plina na leto.
Iranski načrti so ambiciozni in po napovedih Elhama Hassanzadeha iz iranskega svetovalnega podjetja Energy Pioneers naj bi že do leta 2018 proizvedli približno 250 milijard kubičnih metrov plina, zlasti s črpanjem na največjem plinskem polju Južni Pars na jugu države, ki si ga Iran deli s Katarjem. Po letu 2018 načrtujejo tudi razvoj plinskih polj Severni Pars in Kiš. Ker namerava Iran večino plina porabiti za lastne potrebe, zaradi prehoda od nafte k plinu, s katerim nameravajo spodbujati gospodarsko rast, ki so jo dolga leta ovirale sankcije, slabo upravljanje in korupcija, bo za izvoz tudi v bližnji prihodnosti ostalo bore malo. Po besedah Hassanzadeha je v igri od 30 do 50 milijard kubičnih metrov na leto, kar je primerljivo z letnim ruskim izvozom plina v Nemčijo.
»Najprej se bo Iran osredotočil na regionalno tržišče: Irak, Kuvajt in Oman. Naše sosede bodo prve,« je jasen Hassanzadeh. Šele nato bo na vrsto prišla Evropa, kjer si Iran po besedah Jamieja Ingrama iz ameriškega raziskovalnega podjetja IHS želi postati tekmec Rusiji.
Triangel Rusija, Iran in Turčija
Potem bo na vrsti Pakistan, s katerim je Iran že leta 2010 podpisal sporazum o gradnji plinovoda. Uradni Teheran ga je že potegnil do meje, na pakistanski strani pa so nastali zastoji, ki jih je britanski BBC pripisal tudi ameriškim pritiskom. Indija je sicer že sporočila, da iranskega plina ni pripravljena uvožati po plinovodu čez ozemlje Pakistana, s katerim je že dolgo v sporu.
»Turčija razmišlja, da bi na Zahod transportirala ne samo ruski, ampak tudi iranski plin,« je povedal Konstantin Simonov iz ruske Fundacije za nacionalno energetsko varnost. Turški tok, plinovod, s katerim naj bi ruski plin pripeljali do jugovzhodne Evrope, je začasno zamrznjen, za kar Simonov krivi ameriške pritiske. Dokončna usoda ambicioznega projekta naj bi bila znana konec septembra, ko se bosta spet sešla ruski in turški predsednik Vladimir Putin in Recep Tayyip Erdoğan.
V tej igri je ključno, kakšno odločitev bo sprejel Iran. Da s Turčijo ne bi sklepal sporazumov mimo Rusije, je uradna Moskva z iranskim vodstvom že začela pripravljati varnostno zvezo, ki predvideva prodajo visokotehnološkega orožja Teheranu v vrednosti deset milijard dolarjev, ruska stran pa namerava povečati tudi nakup iranske nafte v zameno za industrijske proizvode. Za vsak primer se je Rusija začela dobrikati tudi Saudski Arabiji. Če ji bo Iran obrnil hrbet, bo začela uresničevati nedavni dogovor o dobavi orožja in jedrskih reaktorjev uradnemu Riadu.
Uradna Moskva trenutno sicer stavi predvsem na nedavni sporazum med Rusijo in evropskimi plinskimi podjetji (Shell, E.ON, OMV and Wintershall) o gradnji plinovoda Severni tok II. do Nemčije z zmogljivostjo 55 milijard kubičnih metrov plina, saj bi z uresničitvijo tega projekta Turški tok postal nepotreben. »Ruska severna pot bi bila cenejša in bolj zanesljiva, saj bo šla čez geopolitično varno območje Baltskega morja, namesto čez kurdska ozemlja, Bližnji vzhod in Balkan. Cena te plinske infrastrukture bi bila precej nižja od cene za gradnjo plinovoda od Teherana do Dunaja,« je pojasnil Simonov.
