Iranski sporazum in svetovni »jedrski apartheid«

Sredi prejšnjega meseca­ je mednarodni skupnosti po vseh letih prepričevanj in preigravanj končno uspelo skleniti­ »zgodovinski« jedrski­ sporazum­ z Iranom. Ameriški­ predsednik Obama, ki je na ­začetku mandata razglasil jedrsko razorožitev za svojo prednostno nalogo in za to obljubo vnaprej dobil celo Nobelovo­ nagrado za mir, si je s tem na koncu mandata kupil vsaj ­zasilni obliž.

Problem, ki ga bo predsednik težko rešil, je, da tega obliža tudi zaradi zaostrovanja odnosov s ­Putinovo Rusijo v resnici nima kam nalepiti, a še večje vprašanje je, koliko časa bi tak »jedrski obliž« sploh držal, tudi če bi ga bilo mogoče nalepiti. Med razlogi za zadržanost nista le ameriški kongres, pri katerem je še vedno nejasno, ali bo sporazum sploh potrdil, in Izrael, ki lahko odreagira povsem po svoje, ampak tudi namigi, da bi utegnil morebitni novi ameriški republikanski predsednik, če mu bo konec prihodnjega leta uspelo priti v Belo hišo, sporazum z Iranom celo ­razveljaviti.

Tveganje, da se sporazuma ne bo držal »goljufivi« Teheran, torej nikakor ni samo na iranski strani, ki je kljub drugačnemu preprič(ev)anju svetovne javnosti od vseh vpletenih strani morda igrala celo najbolj pošteno. S figo v žepu se je lotil sporazuma tudi Obama, ki je v svojem mandatu na jedrskem področju moral doseči vsaj nekaj, za še večje tveganje pa so krive tudi negotove mednarodne razmere, ki marsikatero državo na kriznih območjih silijo, da si z jedrsko bombo kupuje nedotakljivost ali pa vsaj zadosten strah »velikih svetovnih igralcev«, da si je ne upajo kar tako napasti.

Polom konference o NPT

Kako malo je v resnici upanja, da bi svetu kljub Obamovim obljubam in navdušujočim izjavam ob jedrskem sporazumu z Iranom v kratkem uspelo storiti vsaj kak pomembnejši korak na področju jedrskega razoroževanja, je lepo pokazala tudi letošnja mednarodna konferenca, namenjena vsakoletnemu preverjanju sporazuma o neširjenju jedrskega orožja (NPT) in jedrskem razoroževanju, ki se je po štirih tednih razprav v začetku meseca končala s popolnim ­polomom.

Udeležencem se je v sklepnem dokumentu sicer uspelo dogovoriti, da naj bi najkasneje do naslednje konference, ki bo predvidoma marca prihodnje leto, na Bližnjem vzhodu razglasili cono brez vsakršnega orožja za množično uničevanje, kar bi tudi zaradi uspešnega jedrskega dogovora z Iranom lahko močno zmanjšalo napetosti, a so se zadeve tik pred sklepnim plenumom obrnile na glavo in padle v vodo.

Kot je v svojem poročilu za IPG (Internationale Politik und Gesellschaft), ki deluje v okviru nemške fundacije Friedrich Ebert Stiftung, zapisal Christian N. Ciobanu, član Nuclear Age Peace Foundation in njen predstavnik v Ženevi, se je vodja ameriške delegacije Thomas Countryman dan pred odločilnim glasovanjem o sklepnem dokumentu konference srečal s svojimi jedrskimi kolegi iz uradno nejedrske države Izrael, ki tudi ni podpisnica NPT. Po tem sestanku se je predlog o bližnjevzhodni brezjedrski coni, ki je bil pred tem videti že usklajen, čez noč razblinil v nič. Izrael je namreč protestiral zaradi enega samega stavka iz sklepnega dokumenta konference, kot na internetni strani IPG (ipg-journal.de) piše Ciobanu, v katerem je bilo zapisano, »da si konferenca zaradi ene same države ne sme dovoliti zavlačevanja pri razglasitvi cone«. Predstavniki Izraela so se pri tem menda celo čudili, kako da si ameriška delegacija na konferenci lahko prizadeva za konsenz o takem sklepu, ki v temelju ogroža vse vitalne izraelske varnostne interese v regiji.

Iran ni ključni problem

Američani so po tem pogovoru sklicali sestanek z najtesnejšimi bližnjevzhodnimi zavezniki, ki je potekal za zaprtimi vrati, naslednji dan pa sporočili, da se s predlagano formulacijo sklepnega dokumenta konference ne strinjajo, ker o njej ni zadostnega soglasja med bližnjevzhodnimi državami. Za grešnega kozla, ki naj bi zakrivil neuspeh konference, so nato našli Egipt, ki da naj bi preveč trdo vztrajal pri prvotno usklajeni verziji sklepnega dokumenta, pri čemer je bilo seveda vsem udeležencem jasno, da so si ZDA tik pred zdajci premislile in se postavile na stran Izraela, čeprav ta ni niti podpisnik sporazuma o neširjenju jedrskega orožja (NPT), za povrhu pa na Bližnjem vzhodu »najverjetneje« edini razpolaga z jedrskim orožjem. Na ameriško stran so se takoj postavili tudi predstavniki Velike Britanije in Kanade, iz sklepnega dokumenta pa je nato izpadlo še opozorilo, da bi si morale vse jedrske države veliko učinkoviteje prizadevati za jedrsko razorožitev, saj te svoje obveznosti iz 6. člena NPT uresničujejo veliko prepočasi in povsem nezadostno.

Predstavniki Južne Afrike in Maršalskih otokov so ob takem »preobratu« izrazili svoje ogorčenje nad ravnanjem jedrskih sil, južnoafriška delegacija pa je dogajanje v okviru NPT primerjala kar z »jedrskim apartheidom«. Manjšina jedrskih držav si namreč lasti pravico odločati v imenu velike večine brezjedrskih držav, je bilo rečeno v protestu, svoje samovoljne odločitve pa vsemu preostalemu svetu vsiljuje celo v okviru svetovnega sporazuma o neširjenju jedrskega orožja, katerega poglavitni cilj naj bi bil jedrska razorožitev.

Zasvojeni z jedrskimi raketami

Kljub takemu polomu se konferenca, ki je jasno pokazala, da Iran očitno ni ključni bližnjevzhodni jedrski problem, vendarle ni končala povsem brez rezultatov. Ob nekaj pozitivnih samostojnih pobudah podpisnic NPT se je med drugim utrdilo prepričanje, da se v spremenjenih svetovnih razmerah, ko že dolgo nimamo več le dveh medsebojno blokirajočih se jedrskih blokov, pri jedrskem razoroževanju ne kaže več zanašati na jedrske države, ki ves čas kot kronični alkoholiki samo obljubljajo, kako da bodo opustile jedrsko orožje, dejansko pa se kot pijanec plota ves čas oklepajo svojih jedrskih raket.

Če velika večina nejedrskih držav v vse bolj medsebojno odvisnem svetu ne bo končno prevzela pobude v svoje roke in z razglašanjem con brez jedrskega orožja, s svojo prepričljivo glasovalno večino, moralno močjo, ne nazadnje pa tudi z gospodarskimi in političnimi pritiski, ne bo zmogla prisiliti jedrskih držav, da bodo postopoma začele uresničevati vsaj že dogovorjene jedrske razorožitvene sporazume, se ne bo spremenilo nič.