IS deluje kot korporacija in država hkrati

Teroristični napadi v Parizu ter dan prej v Bejrutu in Bagdadu so se zgodili v dneh, ko se je samooklicana Islamska država po dveh letih in pol skoraj neoviranega lomastenja po Siriji in Iraku končno znašla pod močnim vojaškim pritiskom.

Na začetku lanskega junija je konvoj okoli dvesto terenskih vozil iz severovzhodne Sirije neovirano prečkal iraško mejo. Ta je bila že nekaj mesecev narisana le še na zemljevidih: pripadniki skrajne sunitske milice so že v prvih mesecih svojega obstoja storili vse, da bi mejo med Sirijo in Irakom naredili čim bolj prepustno. To je bila nekaj časa njihova strateška prioriteta, hkrati pa to za Islamsko državo vojaško ni bila težka naloga. Sirska vladna vojska se je iz velikega dela meje z Irakom »taktično umaknila«, del meje pa so že prej obvladovale različne islamistične milice. Podobno je bilo na iraški strani meje, kjer v večinoma sunitskem delu države vladne sile niso bile ne dobrodošle ne pretirano aktivne.

Konvoj pripadnikov IS je – gotovo so ga spremljale vse mogoče obveščevalne službe – pripeljal v Mosul, drugo največje iraško mesto, ki je bilo v času ameriške okupacije in posledične državljanske vojne eno izmed središč sunitskega upora in peskovnikov skrajnih gibanj. Iraške vladne sile so se dobesedno razbežale. Med begom so za seboj pustile ogromne količine orožja, ki so ga po umiku iz opustošene države iraški vojski zapustili Američani. Prav tisto, kar so pripadniki Islamske države najbolj potrebovali.

Posledica, ne vzrok

Za razvoj in rast IS, ki je kot posledica zrasla na pogorišču iraške vojne in dobila zagon z vojno v sosednji Siriji, je bil to eden ključnih trenutkov. Abu Bakr al Bagdadi, voditelj Islamske države, ki se je »radikaliziral« v koalicijskem zaporu v Basri na jugu Iraka, kjer je preživel pet let, je le nekaj tednov kasneje razglasil ustanovitev kalifata. Islamska država je vse bolj postajala – država. In pri tem se ji nihče ni postavljal po robu. V Iraku je večina lokalnih sunitskih plemen v času velikih konfliktov z večinoma šiitskimi (in popolnoma nekompetentnimi) oblastmi prihod Islamske države, ki se ji je zelo hitro pridružilo veliko pripadnikov nekdanje vojske Sadama Huseina, celo podprla.

Samooklicani kalifat, ki je nesporno trpel za božjim sindromom, se je začel hitro širiti, IS je vse bolj delovala kot korporacija, ki je v nasprotju z Al Kajdo – ta je bila bolj ali manj odvisna od »donacij« versko in strateško motiviranih zalivskih bogatašev – postajala vse bolj finančno in ekonomsko samopreskrbna. Temelj samopreskrbe skrajne sunitske milice je črna trgovina z nafto, saj so islamisti zelo hitro zasedli številna naftna polja tako v Siriji kot v Iraku. Posel, v katerega je vključenih več držav in več sto naftnih strokovnjakov iz celotnega Bližnjega vzhoda, se je hitro razcvetel in IS vsak dan prinašal več milijonov dolarjev čistega dobička, s katerim so financirali svoj vojaški ustroj in delovanje svoje temačne države. Črno nafto so od islamističnih črnosrajčnikov med drugim kupovali v Turčiji in na nadzornih točkah sicer uradno sovražne vladne vojske. Enako velja za različne uporniške milice, ki jih je rast Islamske države stisnila v kot ali pa potegnila k »močnejšemu telesu«.

Nafta in voda

V samooklicanem kalifatu so zgradili svoje urade, birokracijo ter vzporedni zdravstveni in šolski sistem. Vzpostavili so tudi svoje medije ter s pomočjo medmrežja in svojega modernega oglaševalskega pristopa »pospešili« globalno, regionalno in lokalno kadrovsko politiko. Dobro je ves čas delovala tudi trgovina, ki nikoli ni poznala ideoloških meja. Trdno jedro okoli kalifa al Bagdadija pa je veliko zaslužilo tudi z odkupninami, ki so jih dobili v zamenjavo za ugrabljene tuje novinarje, humanitarne delavce in poslovneže. Nekaj malega dolarjev je v proračun IS v zadnjih dveh letih kapnilo tudi z »garažno« proizvodnjo cenenih drog. Pri tem ne gre spregledati, da se pripadniki Islamske države (Daeš) že vse od svojega nastanka gibajo ob ključnih regionalnih vodnih virih, predvsem rekah Evfrat, Tigris in Ez Zur, ki bodo odločilno vplivali na prihodnost presušenega in tudi zaradi podnebnih sprememb uničenega (v prihodnosti tudi lačnega) Bližnjega vzhoda, kjer so se prvi resnejši protesti – kot uvod k tako imenovani arabski pomladi – začeli zaradi visokih cen hrane.

Več mesecev je Islamska država lahko počela, kar se ji je zahotelo. Potem pa so se lani sredi poletja skrajni islamisti odpravili v gorovje Sindžar v severnem Iraku, kjer prebivajo Jezidi, starodavno ljudstvo, ki ga je vrh kalifata zaradi svojih posebnih verskih obredov in navad obsodil na kolektivno smrtno kazen. Sledil je pokol, ki bi se lahko hitro sprevrgel v genocid, če Jezidom ne bi na pomoč pristopili Kurdi in če se zgodba preganjanega ljudstva ne bi tako hitro znašla v ključnih svetovnih medijih. Napad na Sindžar, ki mu je sledilo tudi odprtje skrajne islamistične vojne proti Kurdom tako v severnem Iraku kot v severni Siriji, je vendarle vsaj malo pripomogel k aktivaciji mednarodne skupnosti. Sestavila se je Koalicija voljnih 2.0, a njeno delovanje je bilo dolgo časa izjemno omejeno, skrajni sunitski milici pa razpršeno bombardiranje ni povzročilo veliko škode. Šele po tem, ko je kurdsko mestece Kobani, ki leži na turški meji, že skoraj popolnoma padlo v roke IS, so koalicijski bombniki močneje udarili po skrajnežih, otrocih še zdaleč ne le ameriške zunanje politike na Bližnjem vzhodu.

Po osvoboditvi Kobanija je boj proti pripadnikom IS ponovno zamrl. Njihovi posli so nemoteno potekali naprej, kalifat se je krepil, njihova pozicija na Bližnjem vzhodu pa je ustrezala številnim zunanjim akterjem, še najbolj ključnim sunitskim državam v regiji, ki že vrsto let bijejo tako imenovano bližnjevzhodno hladno vojno s šiitskim Iranom in njegovimi zaveznicami (sirski alavitski režim, Hezbolah v Libanonu) za prevlado v regiji in nadzor nad ključnimi energetskimi potmi. A regionalna (ne ravno) hladna vojna je postajala vse bolj globalna. Sirska vojna je postala bojišče tako rekoč vseh globalnih in regionalnih sil. Vse bolj brutalna Islamska država se je znašla sredi strateških in varnostnih silnic. Tudi tisti, ki so ji s svojo pasivnostjo resnično stali ob strani, so se v zadnjih tednih, ko je v sirsko vojno neposredno vstopila sicer v konfliktu že vse od začetka prisotna Rusija, precej bolj aktivirali.

Globalna koalicija?

Kalifat se je končno začel krhati. Rusko bombardiranje je »prebudilo« tudi koalicijske pilote, hkrati pa opogumilo kurdske borce, ki na »tleh« bijejo ključne bitke proti IS. Vojaški poraz na gori Sindžar, po katerem so Kurdi prekinili oskrbovalne poti med Rako, prestolnico samooklicanega kalifata, in Mosulom ter s tem območje, ki je pod nadzorom IS, tako rekoč razrezali, je najhujši vojaški udarec, ki so ga sunitski skrajneži doživeli vse od svojega nastanka. Ob tem so sirske vladne sile, ki se v preteklosti z IS niso veliko spopadale, saj jim je moč skrajnih islamistov strateško odgovarjala, pred dnevi po dveh letih iztrgale ključno letalsko oporišče pri Alepu. Islamska država je – končno – pod hudim vojaškim pritiskom. Zato ni čudno, da v slogu svojih terorističnih predhodnikov svoje območje boja (in delovanja) širi tudi zunaj ozemlja, ki je del njene »interesne sfere«.