Tiskane izdaje
Strah pred komunistično Kitajsko, ki je pred pol stoletja zedinil države jugovzhodne Azije v blok Asean (zveza držav jugovzhodne Azije), je z današnjega vidika nedolžen odsev enostavne razdelitve sveta. Na eni strani so bili rdeči, na drugi modri. Bližina velike, rdeče in nevarne Kitajske je ključni dejavnik gospodarskega razcveta tigrov Aseana.
Ko so se v petek v Kuala Lumpurju zbrali voditelji držav in vlad desetih članic Aseana in še osmih držav, s katerimi ima organizacija posebne odnose, se je naenkrat zdelo, da je svet preveč zapleten, da bi se zožil na eno srečanje, zapisano na seznam prioritet in umirjeno samo zato, ker so svetovne ekonomske sile voljne bolj svobodno trgovati. Vprašanja, s katerimi so se ukvarjali voditelji, ki so se zbrali v glavnem mestu Malezije, so se raztezala od terorizma do podnebnih sprememb, gospodarske integracije in morske nadvlade.
Da bi bilo vse skupaj še bolj zapleteno, je pred predsedniki in premieri nerešljiva dilema, kdo je na tem območju glavni. Kateri sili lahko vse druge države zaupajo svojo prihodnost? Četudi bi se bale strateških manipulacij, ki bi jih lahko kadarkoli preobrnile v nepomembne kmete velike šahovske partije.
V zadnjih dvajsetih letih Kuala Lumpurja še niso tako dobro varovali kot pretekli petek. Poleg voditeljev Bruneja, Burme, Kambodže, Indonezije, Laosa, Filipinov, Singapurja, Tajske in Vietnama so bili tu tudi ameriški predsednik Barack Obama, ruski premier Dmitrij Medvedjev, kitajski premier Li Keqiang, japonski premier Šinzo Abe, južnokorejska predsednica Park Geun Hje, indijski premier Narendra Modi, avstralski premier Malcolm Turnbull, novozelandski premier John Key ter za povrhu še generalni sekretar ZN Ban Ki Mun. Devet voditeljev Aseana je najbolj zanimiva tarča islamskih teroristov, ki hočejo usklajeno napadati stebre njegove sedanje ureditve.
Med dvodnevnim srečanjem je malezijska policija menda prejela ovadbo o teroristični akciji. Ker pa je več sto državljanov Malezije, Bruneja, Indonezije in celo Singapurja odšlo v Sirijo, da bi se borili v vrstah tako imenovane Islamske države (IS) in je več kot 30 radikalnih islamističnih skupin v Maleziji, Indoneziji in Filipinih zvestih voditelju IS Abu Bakru al Bagdadiju, so vse teroristične grožnje vzeli zelo resno. Mobilizirali so 4500 vojaških in najmanj toliko policijskih specialcev. Vse to bi moralo biti dovolj za preprečitev razstrelitve na desetine samomorilcev, opasanih z bombami. IS je v Kuala Lumpur infiltriral takšne ljudi.
Nemoč
Če bi se vprašali, kaj povezuje osmerico voditeljev, ki so od vrhunskega srečanja v Kuala Lumpurju organizirali še deset srečanj (vključno z Aseanom +3 in vrhom vzhodne Azije), bi skupni imenovalec lahko bila besedna zveza »premalo moči«. Prav gotovo pa bi to lahko povzeli z eno samo besedo »nemoč«.
Obama je pripotoval v Kuala Lumpur iz Manile. Na vrhu Apeca (forum azijsko-pacifiškega gospodarskega sodelovanja) mu ni uspelo vsiliti teme kitajskega širjenja otokov v Južnokitajskem morju, zato je hotel to vriniti na vrh Aseanovega dnevnega reda. Seveda pa vsako od prisotnih držav skrbijo pike v Južnokitajskem morju. Na satelitskih posnetkih so videti kot rakaste celice, ki se širijo po morskem teritoriju, ki je strateško pomemben za vse. Očitno pa nobena ne more zaustaviti Kitajske. Vse so bolj ali manj odvisne od njenega trga. Nihče noče tako pokvariti odnosov, da bi to prizadelo gospodarske interese.
Boljši koncept sveta
Nemoč japonskega premiera Šinza Abeja najbolje nakazujejo gospodarski rezultati, ki dišijo po recesiji. O položaju indijskega premiera Narendre Modija bi lahko rekli, da je izmuzljiv, ker je to že njegov 30. obisk v tuji državi, odkar je pred letom in pol postal premier. Vse bolj prevladuje občutek, da njegovi diplomatski zgovornosti ne sledijo konkretne spremembe. Najpomembnejša je premajhna moč Kitajske, da bi resnično nastopila kot svetovna velesila, ki ji je pomemben svet, in ne samo lastni interesi.
Neki kitajski pisec je uporabil besede francoskega premiera Georgesa Clemeceauja, ki je nekoč dejal, da je »svet preveč pomemben, da bi ga prepustili generalom«, velikega de Gaulla, ki je ugotovil, da je »svet preveč pomemben, da bi ga prepustili politikom«, in napisal, da »je svet preveč pomemben, da bi ga prepustili ZDA«.
S tem je hotel reči, da mora Kitajska ponuditi boljši koncept sveta od tistega, ki ga vsiljujejo ZDA. Prav zdaj se azijski sili ponuja priložnost pokazati, ali ima boljšo vizijo, ki bi obsegala vse. Od trgovine po svilni cesti, da bi za vselej odpravili revščino, prek velike mreže izmenjave znanja in tehnologij, da bi spodbudili novo fazo razvoja, do izobraževanja mladih, da bi preprečili radikalizacijo, kot jo vidimo v Bejrutu, Parizu in zdaj Bamaku.
Vrh za vrhom je ta mesec potekal od G20 v Turčiji, prek Apeca na Filipinih do Aseana v Maleziji in povsod se je pokazalo isto: svet je multipolaren in obglavljen. Tisti, ki se imajo za voditelje, bombardirajo. Tistim, ki mislijo, da bi morali stopiti na čelo, ne uspeva zgrabiti krmila. Mogoče zato, ker je krmilo praviloma zadaj. V Kuala Lumpurju se je še enkrat pokazalo, da je prihodnost sveta preveč pomembna, da bi bila prepuščena velesilam brez idej. Izzivi so opredeljeni, odgovori pa še lebdijo v breztežnostnem prostoru in se borijo za prvenstvo. Trgovina? Demokracija? Ekologija? Religija? Razvoj? Toda kako?
