Tiskane izdaje
Med pripravami Hongkonžanov na jutrišnje volitve v miniparlament se je nekdo vprašal, zakaj med kandidati za ta zakonodajni organ ni niti enega člana Komunistične partije Kitajske (KPK). Če je nekdanja britanska kolonija pod pekinško oblastjo, zakaj na seznamih ni nikogar iz 90-milijonske partije, ki vodi Kitajsko že skoraj 67 let?
Morda zato, ker se boji, da na volitvah ne bi bila ravno uspešna, predvideva nekdo drug. Ali pa zato, so prepričani tretji, ker KPK sploh ni vpisana v hongkonški register političnih strank, kakor določa pravilnik o društvih in organizacijah. Temu sledi novo vprašanje – in zakaj ni?
»Zakaj bi se registrirala, če že ima v rokah vso oblast?« se je ironično vprašal Martin Lee, ustanovitelj Demokratične stranke. »KPK se noče registrirati, saj bi sicer morala upoštevati vse lokalne zakone,« pravi Ching Cheong, novinar, ki so ga pred desetimi leti po ukazu partijskega vodstva aretirali na Kitajskem zaradi razkrivanja državnih skrivnosti. »Na Kitajskem je partija nad vsemi zakoni,« je dejal Ching.
Zapletene volitve
To je resda zelo verjeten razlog za to, da KPK v Posebnem upravnem območju ostaja »ilegalna« stranka, vendar kljub temu prevladuje mnenje, da je najpomembnejši razlog ta, da se KPK boji spoprijeti z realnostjo, saj bi se tako jasno pokazalo, kako nepriljubljena je v Hongkongu, čeprav ga je pred 19 leti »osvobodila« kolonialnih vladarjev.
Volitve v hongkonški LegCo ali zakonodajni svet, kakor uradno pravijo miniparlamentu, so med najbolj zapletenimi na svetu. Zakonodajalce bodo volili po treh sistemih – z neposrednim volilnim glasom (35 geografskih volilnih okrožij), z volilnim glasom poklicnih ali interesnih skupin (30 funkcijskih volilnih okrožij) in z izborom z maloštevilnega seznama okrožnih svétnikov (5 superposlanskih sedežev).
LegCo obstaja že od leta 1843, ko so ga ustanovili kot posvetovalni organ britanskega guvernerja, vendar je prvi Kitajec sedel v klopi tega organa šele 41 let pozneje.
Pod kolonialno oblastjo Hongkong sicer ni imel prave demokratične svobode, vendar so se pričakovanja popolne demokracije povečala šele, ko je Dišeče pristanišče (kar dobesedno pomeni njegovo ime) leta 1997 spet prišlo pod pekinško oblast. In to predvsem zato, ker se tamkajšnjemu prebivalstvu zdi, da lahko samo tako zagotovijo uresničevanje načela »ena država – dva sistema« in ohranijo svojo posebno identiteto ter se ne spremenijo v še eno od (manjših) kitajskih mest.
Vonj po barvni revoluciji
Letošnje volitve v LegCo so še posebno pomembne, saj bo 3,5 milijona volivcev glasovalo prvič po mirnih demonstracijah, ki so jeseni 2014 v Dišečem pristanišču razširile vonj po »barvni revoluciji«. »Gibanje dežnikov« in »Zasedimo Central« (Central je četrt na Hongkonškem otoku, kjer stoji LegCo) sta jasno sporočila Pekingu, da Hongkonžani, in to predvsem mladi, zahtevajo pravo demokracijo, ki bi jim omogočila sestaviti miniparlament po enotnem sistemu »en človek – en glas« ter samostojno izvoliti vodjo krajevne vlade.
Osrednja vlada ni bila pripravljena skleniti nobenega kompromisa, zato se je morala kmalu zatem sprijazniti s čedalje odločnejšimi zahtevami Hongkonžanov (spet večinoma mladih) po popolni neodvisnosti od LR Kitajske. Tudi zato so jutrišnje volitve še posebno pomembne.
Anketa, ki so jo opravili julija, je pokazala, da 17,4 odstotka vprašanih podpira idejo o samostojnosti, in čeprav samo 4 odstotki menijo, da bi jo bilo mogoče uresničiti, se ta odstotek hitro povečuje. Celo tako hitro, da je osrednja vlada zahtevala, naj vseh 214 kandidatov, ki kandidirajo za 35 sedežev na neposrednih volitvah, podpiše izjavo, da imajo Hongkong za neločljiv del kitajskega ozemlja.
Rezultati volitev bodo predvidoma znani v ponedeljek in bodo delno razkrili, kako močna so protikitajska čustva v Hongkongu. Za usodo nekdanje britanske kolonije in prihodnost demokracije v njej bo odločilno, ali bo prodemokratičnemu taboru uspelo dobiti dovolj sedežev, da se bo njihova zahteva po nadaljnji reformi volilnega sistema lahko prebila skozi zid, sestavljen iz propekinških poslancev.
Vera v srp in kladivo
Ob razmišljanju o komunističnih kandidatih je treba povedati, da se Peking bolj od pravih demokratičnih volitev boji ravno tega, da bi na čelo Hongkonga prišla prava komunistična partija. Že do zdaj je bil predsednik LegCa marksist in iskreni levičar Jasper Tsang, ustanovitelj Demokratičnega združenja za izboljšanje Hongkonga, vendar je zaradi zvestobe Pekingu veljal za nenevarnega. Toda če bi se pojavil nekdo, ki razmišlja neodvisno ter resnično verjame v srp in kladivo, bi za Kitajsko postal najnevarnejši izziv. Kitajsko vodstvo se zna pogovarjati s hongkonškimi milijarderji. Skupni jezik z iskrenimi proletarci pa je že zdavnaj izgubljen v prahu zgodovine.
