Tiskane izdaje
Odmevno »gostovanje« izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja v Združenih državah in še posebej njegov nastop v Kongresu, kjer je požel stoječe ovacije, nikakor ni bil namenjen le ameriški publiki. Bil je tudi del Bibijeve predvolilne kampanje za predčasne parlamentarne volitve.
Izraelke in Izraelci bodo na jubilejnih dvajsetih volitvah v 120-članski kneset volili v torek, 17. marca. Do predčasnih volitev, ki jih je le dve leti po zadnjih volitvah z razpustitvijo poslanske zasedbe sprožil Netanjahu, so privedli dolgotrajni pretresi znotraj vladajoče desne koalicije.
Kljub temu da se je izraelska družba v zadnjih dvajsetih letih − še posebej pa v zadnjih šestih − premaknila proti skrajni desnici, zadnje predvolilne napovedi kažejo, da bi v Izraelu lahko nastal politični preobrat. Že vnaprej je jasno, da se bosta za mandatarstvo borili dve stranki: vladajoči Netanjahujev Likud, ki svoje koalicijske partnerje išče tudi med skrajnimi desničarji (Judovski dom, Yisrael Beiteinu in »Haredi«, pripadniki ultraortodoksnih judovskih skupin) ter »volilno sredino« (Yesh Atid in morda stranka Kulanu) in novoustanovljenim Sionističnim kampom, v katerem ima glavno vlogo tradicionalna judovska Delavska stranka (Laburisti), ki je pod vodstvom Izaka Hercoga združila moči z ostanki nekdanje Kadime in njeno prvo damo in nekdanjo predsednico vlade Cipi Livni ter še dvema manjšima levima strankama.
Benjamin Netanjahu izraelsko vlado vodi od leta 2009, ko mu je tedanji predsednik države Šimon Peres kljub volilnemu porazu proti Livnijevi, ki je le dva meseca prej sprožila krvavo ofenzivo nad območjem Gaze, podelil mandat za sestavo vlade, saj je ocenil, da Livnijeva vlade ne bi mogla sestaviti. Po mnenju izraelskih političnih analitikov bi se nekaj podobnega utegnilo zgoditi tudi v drugi polovic marca. Trenutna »volilna aritmetika« namreč kaže, da bi moral Sionistični kamp, ki želi s svojim imenom spomniti na levičarsko-sionistične temelje izraelske države, na volitvah »osvojiti« najmanj štiri poslanske sedeže več kot Netanjahujeva koalicija, a do volitev se lahko še marsikaj spremeni. Ta konec tedna skoraj dobra tretjina Izraelcev namreč še ni vedela, koga bo volila. Po drugi strani sta skoraj dve tretjini Izraelcev izrazili željo, da bi novo vlado vodil kdo drug kot Bibi Netanjahu. Mimogrede: obe stranki, ki se spopadata za mandatarstvo, imata enak volilni slogan, ki se glasi nekako takole: »Ali mi ali oni!« Levica svojo predvolilno kampanjo gradi na gospodarskih vprašanjih, desnica pa na varnostnih.
Delavska stranka je bila nazadnje na čelu izraelske vlade (glede na hiter razvoj dogodkov v Izraelu in celotni bližnjevzhodni regiji) davnega leta 2001 – v stopnjujočem se nacionalističnem in grobem protipalestinskem vzdušju ter v kontekstu neoliberalnih gospodarskih reform, je levica, ki se v novih razmerah nikakor ni znašla, na izraelskem političnem – in tudi družbenem – prizorišču za nekaj časa postala celo obskuren igralec. Agresija desnice je porazila njeno »mirovniško« naravnanost in pozivanje k rešitvi palestinskega vprašanja. Desnica je palestinsko vprašanje nato tudi s pomočjo levice rešila z gradnjo zidu, ilegalnih judovskih naselbin, krajo palestinske zemlje in vodnih virov ter zaporednimi vojnami v Gazi. Ob tem je bil dokončno poražen tudi sionistični koncept ekonomije: Izrael je v 21. stoletju postal nekakšni tematski park neoliberalnega gospodarstva. Posledično se je strmo povečala neenakost. To je leta 2011 pripeljalo do prvega vala socialnih protestov, pri katerih so sodelovali tudi nekateri najbolj vidni predstavniki današnjega Sionističnega kampa, katerega voditelj Izak Hercog je kljub precej tesnim predvolilnim napovedim prepričan v zmago »nove« izraelske levice.
»Nameravam zmagati. In zmagal bom ter postal novi predsednik izraelske vlade. Zamenjal bom Netanjahuja. Ljudje mi niso pripisovali nobenih možnosti, ko sem kandidiral za vodstvo Delavske stranke. Resno vam povem. Vse možnosti imam za oblikovanje koalicije,« je Izak Hercog ta teden povedal novinarjem.
54-letni Hercog, ki utegne močno prevetriti izraelsko politično sceno, je sicer sin šestega izraelskega predsednika Šaima Hercoga in vnuk prvega izraelskega glavnega rabina Halevija Hercoga. V mladih letih je služil kot obveščevalni major v elitni enoti izraelske vojske (Enota 8200). Tako kot njegova »partnerica« Livinjeva, je tudi med Netanjahujevem pohodu po Združenih državah, tudi vodja izraelskih laburistov Bibiju očital, da na ta način »izvaja predvolilno kampanjo«.
