Izraelski izgon afriških beguncev in migrantov

Izrael pozablja na svojo zgodovino begunstva, migracij in preganjanja.
Objavljeno
08. januar 2018 14.59
Boštjan Videmšek
Boštjan Videmšek

Izraelska vlada je prejšnji teden sprejela dekret, s katerim namerava v naslednjih treh mesecih iz države izgnati približno 40.000 prosilcev za azil, ki večinoma prihajajo iz Eritreje in Sudana. Oblasti so beguncem in migrantom, ki so jih označile za »infiltratorje«, na voljo »ponudile« izbiro med plačilom letalske karte in »bonusa« v znesku 3500 dolarjev, ali trajnim zaporom.

»'Infiltratorji' imajo jasno izbiro – ali bodo z nami sodelovali in odšli prostovoljno, spoštljivo, človečno in legalno, ali pa bomo morali uporabiti druga orodja, ki so nam na voljo v skladu z zakonom,« je prejšnjo sredo izjavil predsednik izraelske vlade Benjamin Netanjahu in kasneje na družabnih omrežjih svoje misli strnil v stavek, da imajo »'infiltratorji' na voljo dve možnosti: letalsko karto ali zapor«. Netanjahu je afriške migrante in begunce v odkrito rasistični izjavi celo označil za »grožnjo socialnem tkivu družbe, nacionalni varnosti in nacionalni identiteti … ter obstoju Izraela kot judovske in demokratične države.«

(Ne)delujoča azilna politika

V Izraelu je trenutno okoli 40.000 prosilcev za azil. Po podatkih Združenih narodov je med njimi 27.500 Eritrejcev in 7800 Sudancev. Potem ko so izraelske oblasti leta 2016 na egiptovski meji postavile zid, so se migracije iz podsaharske Afrike sicer popolnoma ustavile, življenje beguncev in migrantov v Izraelu pa je bilo iz meseca v mesec bolj mizerno. V zadnjih petih letih je vlogo za odobritev azila v Izraelu oddalo 14.000 Sudancev in Eritrejcev. Le desetim (!) je bila prošnja odobrena. Ob tem so izraelske oblasti dvestotim Sudancem iz Darfurja odobrile začasno »humanitarno zaščito«.

Potem ko so prosilci za azil leta 2014 v Tel Avivu – v najbolj liberalnem izraelskem mestu živi večina afriških priseljencev – organizirali proteste zaradi katastrofalnih razmer in izjemno počasnih in selektivnih azilnih postopkov, so oblasti svoj odnos do Afričanov še dodatno zaostrile. Načrt za izgon afriških beguncev in migrantov iz Izraela, kjer so vrsto let predstavljali ceneno delovno silo, sta skupaj pripravila notranji minister Arje Deri iz skrajno desne stranke Šas in minister za javno varnost Gilad Erdan iz Netanjahujeve vladajoče stranke Likud, deportacije pa dejansko niso nič novega.


V zadnjih petih letih je vlogo za odobritev azila v Izraelu oddalo 14.000 Sudancev in Eritrejcev. Foto: Amir Cohen/Reuters

V zadnjih štirih letih je namreč Izrael – večinoma v Ruando in Ugando – deportiral že približno 4000 prosilcev za azil. Ker Eritreja in Sudan ne veljata za varni državi, so izraelske oblasti za deportacijo pač izbrale »tretje države«. Tako meni tudi profesorica Galia Sabar, ki na univerzi v Tel Avivu vodi afriške študije. Po njenih besedah izraelski »preselitveni program« krši mednarodne konvencije o človekovih pravicah. »Eritrejskih in sudanskih prosilcev za azil po konvencijah ZN ne bi smeli vrniti v države, od koder prihajajo. Toda Izrael predvideva, da temnopoltega Afričana lahko pošljejo v drugo afriško državo. A kako naj ta tam preživi? Brez službe, brez poznavanja jezika, brez socialne mreže, brez okolja, ki bi ga sprejelo,« se sprašuje Sabarjeva.

Ruanda in Uganda zanikata dogovor z Izraelom

Tako izraelski kot ruandski in ugandski mediji so že novembra pisali, da bo Izrael večino prosilcev za azil deportiral v afriški državi na območju velikih jezer – v Ruando celo do 10.000 ljudi. Ruanda in Uganda, kjer živi skoraj milijon in pol beguncev iz Južnega Sudana, naj bi z izraelskimi oblastmi celo podpisali nekakšno pogodbo, toda oblasti obeh držav sta dogovor z Izraelom v zadnjih dneh (nenavadno) ostro zanikali. Ruandski zunanji minister Oliver Nduhungirehe se je na trditve Izraela, da je njegova država podpisala dogovor o sprejemu afriških migrantov iz Svete dežele, odzval na tviterju, kjer je zapisal: »Lažne novice!«. Ob tem je Nduhungirehe dodal: »Ruanda z Izraelom nima nikakršnega dogovora o namestitvi afriških migrantov.« Podoben je bil odziv ugandskega zunanjega ministra Okella Oryema, ki je obstoj dogovora z Izraelom kratko in jedrnato označil za »absolutno sranje«.

Odločitev izraelski oblasti za izgon beguncev in migrantov je – v času, ko Izrael množično prepoveduje delovanje nevladnih organizacij – obsodila vrsta organizacij, ki se borijo za človekove pravice. V skupnem pismu so od izraelske vlade zahtevali zaustavitev postopkov izgona. »Vsakdo, ki ima srce, mora nasprotovati izgonu beguncev,« so med drugim napisali v pismu. Izraelsko vrhovno sodišče je sicer septembra odločilo, da morajo oblasti v roku devetdesetih dni zaprti priporni center Holot – dejansko zapor v puščavi Negev, v katerem v grozljivih razmerah še danes biva približno tisoč beguncev in migrantov. Toda to se še ni zgodilo. Borci za človekove pravice upajo, da bo vrhovno sodišče razveljavilo tudi dekret o deportacijah, toda upanja ni veliko.

Odločitev Netanjahujevega kabineta je kritiziral tudi visoki komisar za begunce pri Združenih narodih Filippo Grandi, ki je izjavil, da je odločitev za izgon 40.000 prosilcev za azil razlog za veliko zaskrbljenost. »Izrael ima bolečo zgodovino migracij in izgnanstva. Nove generacije ne smejo pozabiti, da begunci ne bežijo po lastni izbiri, ampak zato, ker izbire – nimajo,« je dejal Grandi.