Japonska med svojim pacifizmom in tujo vojno

Vlada v Tokiu poskuša zaman vzpostaviti stike s pripadniki Islamske države, ki imajo v ujetništvu dva Japonca, za katerih izpustitev zahtevajo 200 milijonov dolarjev. Kot so izračunali japonski funkcionarji, bo rok potekel v petek okoli 14. ure in 30 minut (po japonskem času, torej ob 6. uri in 30 minut po srednjeevropskem času), strokovnjaki za terorizem pa po višini odkupnine domnevajo, da ugrabitelji tako ali tako niso nameravali prizanesti ugrabljenima.

Tišina, ki vlada med čakanjem, le še poglablja prepad med pacifisti, ki so tudi sicer nezadovoljni s prizadevanji premiera Šinza Abeja, da bi Japonsko še bolje oborožil in spremenil tolmačenje ustavnih omejitev vojaškega delovanja, ter sodobnimi nacionalisti, ki so prepričani, da bi morala biti njihova država bolj pripravljena na oborožene akcije izven svojih meja, in to ne le kot odgovor na širjenje kitajskega vpliva v regiji, temveč tudi kot potrditev tega, da je Japonska enakopravni del mednarodne koalicije v obrambi sedanje svetovne ureditve.

Kot vsakič do zdaj, kadar so se japonski državljani znašli v ujetništvu teroristov, vlada odmerja, kaj od nje pričakuje ljudstvo in kaj zahtevajo tuji zavezniki. In medtem ko je vsem jasno, da ZDA na Abeja izvajajo pritisk, naj se ne pogaja z Islamsko državo, kaj šele da bi privolil v kakršne koli že denarne mahinacije, pa sliši japonski premier iz svoje družbe dvakratni odmev vse večje napetosti. Prvi ga poziva, naj pusti Bližnji vzhod in naj se ne vmešava v tuje vojne, ki tam potekajo, drugi pa, naj poostri retoriko v odnosih z Islamsko državo in pokaže zobe, pa četudi za ceno žrtvovanja talcev.

In medtem ko vlada Šinza Abeja noče povedati, ali razmišlja o plačilu zahtevane vsote ali ne, strokovnjaki nenehno pregledujejo posnetek, na katerem je videti islamista, oblečenega v črno, in oba talca v oranžnih oblačilih. Po sencah vseh treh, ki ne ležijo v isti smeri, pa tudi po tem, da se oblačila zaradi puščavskega vetra ne premikajo v istem trenutku, domnevajo, da je posnetek sestavljen iz dveh delov. To bi lahko pomenilo, da 47-letni novinar Kendži Goto in 42-letni vojaški podjetnik Haruna Jukava nista bila posneta v istem trenutku. V kolikšni meri bi lahko te analize pripomogle k njuni izpustitvi, je težko reči.

Lastna odgovornost

Vodstvo v Tokiu je poskušalo stik z ugrabitelji navezati pred posrednikov v Egiptu, Turčiji in Jordaniji, a jim to za zdaj ni uspelo. Vendar pa se vse, kar se je do zdaj izvedelo s terena, bolj nanaša na oba Japonca kot na pripadnike Islamske države. Med drugim so našli posnetek, na katerem Goto v japonskem in angleškem jeziku izjavlja, da se na območje, ki ga nadzorujejo islamisti, vrača na lastno odgovornost. Japonski časopis Jomiuri Šimbun pa je objavil pogovor s sirskim disidentom, ki je delal kot vodič za tuje novinarje in ki je Gota konec oktobra opozoril, da se »morda ne bo vrnil živ«, če se bo iz Turčije znova podal na sirsko stran.

Goto je kljub temu vztrajal, da mora iti. Za to je imel dva razloga. »Hočem poročati o tem, kako živijo ljudje na območju, na katerem vlada Islamska država,« je dejal vodiču in dodal, da mora dobiti več informacij o Jukavi, ki so ga ugrabili že avgusta. Na Japonskem so zdaj mnogi prepričani, da se je Goto na območje islamistov podal zato, da bi rešil Jukavo, s katerim sta se spoprijateljila med prejšnjimi srečanji na Bližnjem vzhodu.

Soproga Kendžija Gota je predstavnikom japonske oblasti potrdila, da je že prej dobila zahtevo, naj za izpustitev moža plača določeno vsoto, in to bistveno nižjo od tiste, ki jo zdaj zahteva Islamska država. Oče Haruna Jukave pa vsega, kar se dogaja, ne more komentirati. Novinarjem je dejal samo to, da je njegov sin »začutil, da je njegovo življenje prišlo do skrajne meje«. Nekaj znancev trdi, da je poskušal Jukava, potem ko mu je umrla žena in ko mu je propadlo podjetje, narediti samomor, in to tako, da si je poskušal odrezati spolni organ.

A nič od tega ne more Abeju pomagati pri tem, da bi zavzel jasnejše in odločnejše stališče do krize s talcema. Japonska je bolj kot kdaj koli prej odvisna od bližnjevzhodne nafte, kajti jedrski reaktorji so še vedno ugasnjeni, ponovni zagon jedrskih elektrarn pa dodatno obremenjujejo politične in ideološke sence, potem ko je bila zaradi potresa in cunamija pred štirimi leti poškodovanja jedrska elektrarna Fukušima. Vprašanje, ki se vsiljuje že dlje časa, se glasi: ali lahko tretja največja gospodarska sila sveta, ki ima sklenjen vojaški sporazum z ZDA, ostane ob strani, ko gre za izjemno zapleteno vojno proti Islamski državi. Ne glede na odgovor, so Japonci tudi tokrat pokazali jasen odpor do tega, da jih določene situacije pehajo v mednarodne spore.

Posamezni komentatorji opozarjajo, da so japonski državljani v nevarnosti zaradi dveh razlogov. Del mladih Japoncev, ki so se rodili in odrasli v pacifistični državi, se ne zaveda, kaj je tveganje in katere so tiste situacije, ki se jim je treba izogibati. V šolah, trdijo komentatorji, otroke učijo samo o miru, o tem, da je Japonska v prijateljskih odnosih z vsemi državami in da se njihova država ne bo nikoli več zapletla v vojno. Vse to ustvarja iluzijo, da so varni, pa naj se nahajajo v katerem koli delu sveta.

Drugi razlog je potreba po adrenalinu. Nekdanji voznik tovornjaka Tošifumi Fudžimoto je pustil delo in vse svoje prihranke porabil za potovanja na sirska bojišča. »Sem kombinacija samuraja in kamikaze,« je pojasnjeval novinarjem.

Šinzo Abe je nekoliko skrajšal svoj uradni obisk na Bližnjem vzhodu, da bi se čim prej vrnil v Tokio in se popolnoma posvetil odpravljanju krize s talcema. Vendar pa nihče ne ve, kako to počne. Prejšnji teden je njegova vlada odobrila nov vojaški proračun, ki znaša blizu 5000 milijard jenov (42 milijard dolarjev), obrambni minister Gen Nakatani pa je to največjo vsoto denarja za oboroževanje obrazložil s »spremembo situacije okoli Japonske«. To očitno ni v pomoč Gotu in Jukavi. Prav zato, ker je vse bolj jasno, da se želi njuna država vključiti v velike igre svetovne politike, zavezniki od nje zahtevajo, naj oba talca preprosto prepusti usodi. In Islamski državi.