Tiskane izdaje
»Ko cesar ni zdrav in postaja njegovo stanje resno, me vse bolj skrbi, da bi lahko družba, kot smo v preteklosti že doživeli, zapadla v stagnacijo, kar bi vplivalo na življenja ljudi,« je dejal japonski cesar Akihito v govoru, ki so ga popoldne predvajali japonski mediji.
V vnaprej posnetem 10-minutnem govoru je cesar edinega cesarstva v današnjem svetu napovedal tisto, o čemer se že dolgo ugiba - abdikacijo. Čeprav so prve govorice na to temo v javnosti izzvale šok, je telefonska anketa časopisa Asahi Šimbun pokazala, da kar 84 odstotkov vprašanih podpira cesarjevo odločitev o umiku s prestola. Proti jih je bilo samo 5 odstotkov. Sicer pa, če se lahko upokoji papež (kot je storil Benedikt XVI.), zakaj se ne bi mogel upokojiti tudi japonski cesar?
Kočljiva poteza
Formalno gledano zato, ker mu tega ne dopušča zakon o cesarski družini, ki ne predvideva takšne opcije. Šele če bi monarha doletela nesreča ali bolezen, ki bi mu povsem onemogočila opravljanje dolžnosti, je v zakonu dovoljeno imenovanje regenta. Še zdaleč ni dovolj dejstvo, da bo cesar decembra dopolnil 83 let in da je začel pozabljati protokol, ki vlada na določenih slovesnostih, tako da bi morali, če bi agencija za cesarsko družino sprejela Akihitovo željo po odstopu, najprej spremeniti zakon.
Foto: Toru Yamanaka/AFP
Gledano s človeške plati je umik cesarja kočljiva poteza, ki bi utegnila vznemiriti družbo, povzročiti novo motnjo identitete, omajati zaupanje Japoncev v kontinuiteto in trdnost, torej v vse, kar je do zdaj predstavljal Akihito. Zadnji je prostovoljno zapustil prestol cesar Kokaku, ki je leta 1817 abdiciral v korist sina Ninkoja. Od vzpostavitve sodobne Japonske se to ni več zgodilo.
Akihitov današnji govor je bil njegov drugi nagovor ljudstva prek video sporočila. Prvič je to storil po katastrofalnem potresu in cunamiju marca 2011, ko je izrazil sožalje prizadetim prebivalcem in pozval državo k obnovi. Ko so tokrat napovedali cesarjevo sporočilo, se je javnost zavedala, kaj bo glavna tema. Tudi datum njegovega sporočila ljudstvu je bil skrbno izbran: dva dni po 71. obletnici jedrskega bombnega napada na Hirošimo, dan pred obletnico jedrskega bombnega napada na Nagasaki in teden dni pred obletnico japonske kapitulacije, ki jo je v prvem govoru, ki so ga predvajale radijske postaje, razglasil Akihitov oče Hirohito.
Vprašanje, ki se je v pričakovanju cesarjevega nagovora ljudstva potihem postavljalo, a se je kljub vsemu najgloblje dotikalo bistva problemov, je bilo, ali Japonci v 21. stoletju sploh še potrebujejo cesarja. Tega se v deželi vzhajajočega sonca ne sprašuje na glas, čeprav nekateri večji časopisi, ki se nagibajo v levo, občasno izvedejo anketo na to temo.
Ustavne spremembe
niso potrebne ...
Anketa iz leta 2009 je, denimo, pokazala, da kar 89 odstotkov Japoncev meni, da ustavne spremembe, s katerimi bi ukinili ustavno monarhijo, niso potrebne. Samo 8 odstotkov vprašanih je bilo za odpravo cesarstva. Čeprav se za cesarsko družino letno namenjajo ogromna sredstva (več kot 260 milijonov ameriških dolarjev), to le redko omenjajo kot argument proti monarhiji. Republikanskega gibanja v tej državi skorajda ni, če seveda ne upoštevamo radikalnih levičarjev, članov organizacij, kot so Hantenren (Aktivistična mreža proti cesarju), Aki no Araši (Jesenski vihar) ali Rdeča armada.
Foto: Kazuhiro Nogi/IMPERIAL HOUSEHOLD AGENCY/AFP
Proti monarhiji se je izreklo le nekaj japonskih intelektualcev in politikov. Ugledni pisatelj in glasbenik Šičiro Fukuzava je, na primer, leta 1960 objavil satiro, v kateri pripovedovalec sanja, da so levičarji zavzeli cesarsko palačo v Tokiu in pred razvneto množico usmrtili takrat še princa Akihita in princeso Mičiko. Odziv javnosti je bil takšen, da se je moral Fukuzava nekaj časa skrivati pred radikalnimi monarhisti, nato pa se je do konca življenja redko pojavil v javnosti.
Nekdanji župan Nagasakija Hitoši Motošima, ki je kar štiri mandate opravljal to funkcijo, si je drznil vprašati, kdo je kriv za jedrski napad na njegovo mesto. Namigoval je na cesarjevo neposredno odgovornost, in to v času, ko je Hirohito umiral. Takrat, pa tudi deset let pozneje v intervjuju za tiskovno agencijo Kjodo, je izjavil, da se Japonska nima pravice pritoževati zaradi jedrskih bomb, odvrženih na Hirošimo in Nagasaki. Vse to so si nekateri tolmačili kot Motošimovo protimonarhistično stališče, tako da je neki skrajni desničar poskušal izvesti atentat nanj.
Ali odpraviti cesarstvo in spremeniti Japonsko v republiko, je bila dilema, s katero se so ukvarjali tudi v Washingtonu, ko je ameriška vojska leta 1945 zasedla to državo. Na odločitev je opazno vplival general Douglas MacArthur, ki so mu 29. avgusta tistega leta, torej dva tedna za tem, ko je Hirohito razglasil kapitulacijo, zaupali ureditev poražene Japonske.
Od boga do človeka
MacArthurju je bilo v hipu jasno, da se ta družba bistveno razlikuje od nemške. Medtem ko je bila nemška država po porazu v razsulu, se je general odločil, da bo zgradil povojno Japonsko s pomočjo monarhije, čeprav pod močnim ameriškim nadzorom. Začutil je, da je cesar bistvo japonske identitete. In ker je bila že razglasitev kapitulacije iz božanskih ust zadosten razlog za številne samomore, se je vprašal, ali bi bil sploh kdo sposoben obnoviti to deželo, če bi ji spodrezali zgodovinske, duhovne in psihološke korenine.
Japonski cesar Akihito s cesarico Michiko. Foto: Shizuo Kambayashi/AP
Čeprav je Hirohito ostal na prestolu, se je moral razgaliti oziroma odreči svojemu božanskemu poreklu in se predstaviti ljudstvu kot človek. Za začetek se je MacArthur, ki je bil visok 183 centimetrov, fotografiral s cesarjem, ki je bil s 165 centimetri nenadoma videti majhen v primerjavi z Američanom. Hkrati so za varuhe poslopja, v katerem so med generalom in monarhom potekala pogajanja o novi ureditvi Japonske, izbrali najvišje ameriške marince, s čimer so prav tako slikovito namigovali na znižanje cesarjevega statusa od boga do človeka. In to majhnega.
Po cesarjevi napovedi abdikacije je pričakovati, da bosta agencija za cesarsko družino in vlada premiera Šinza Abeja sprožili postopek za spremembo zakona, nato pa še določitev uradnega statusa upokojenega monarha. Naslednik prestola bo Akihitov starejši sin, princ Naruhito, pri katerem se začenja japonska zaskrbljenost za prihodnost cesarstva.
Čeprav je Naruhito priljubljen v javnosti, imajo tradicionalisti vrsto pripomb o njegovi ženi Masako, češ da se ne bo mogla prilagoditi vlogi princese in bodoče cesarice. Potem ko se je bila takoj po poroki prisiljena odreči diplomatski karieri, je Masako, ki je zelo izobražena, zapadala v depresijo in psihosomatske motnje, tako da se redko pojavi v javnosti.
Kako bo videti cesarstvo z njenim žalostnim nasmehom? Bo vse to simboliziralo začetek razburkanega obdobja v iskanju identitete? Japonci bodo v kratkem dobili odgovor na tovrstna vprašanja.
