Japonskih pet let jedrske samote

Interaktivna instalacija umetnice Joko Ono, poimenovana Drevo želja, pravkar potuje na Japonsko. Tam jo bodo postavili na ogled ob peti obletnici katastrofalnega potresa in cunamija, ki sta prizadela državo, v kateri je bila rojena. Ni težko uganiti, kaj bodo Japonci obesili na svoje veje: sporočila z željo, da bi se jedrska kriza čim prej končala. In da se ne bi nikoli več ponovila.

Kljub razumnemu in človekoljubnemu odzivu državljanov in vlade na katastrofo, ki je v nekaj urah zahtevala več kot 18.000 človeških življenj (od tega več kot 2500 žrtev niso nikoli našli), je vse tisto, kar je sledilo, potem ko je velikanski val poškodoval jedrsko elektrarno Fukušima, pomenilo konec mita o tem, da jedrska energija ne pomeni nikakršnega tveganja v državi, ki je tako dobro organizirana kot Japonska.

Pet let po začetku jedrske krize, ki jo strokovnjaki primerjajo s tisto, ki je leta 1986 prizadela Černobil, še vedno ni popolnega odgovora na vprašanje, kaj bi bilo treba storiti s poškodovanimi reaktorji, in kar je še pomembneje, ali se lahko kaj takšnega ponovi, če bi potres ali cunami prizadela katero drugo od japonskih jedrskih elektrarn. Do zdaj so zbrali devet milijonov kubičnih metrov radioaktivnih odpadkov, ki zdaj v črnih vrečah ležijo na 115 krajih po vsej prefekturi Fukušima in ki kot kakšna strašila preprečujejo vrnitev več tisoč prebivalcev, ki so jih od tukaj evakuirali pred petimi leti.

Vendarle veliko bolje

Vendar je treba odstraniti še okoli 13 milijonov kubičnih metrov kontaminirane zemlje, nato pa razstaviti poškodovane reaktorje, pri čemer še vedno nihče ne ve, kaj po vsem tem storiti z radioaktivnimi snovmi. Operater nekdanje jedrske elektrarne Tepco (Tokijska elektrika) trdi, da je položaj veliko boljši kot pred petimi leti, kar potrjujejo številni kazalniki.

Sevanje na poti, ki vodi v poslopje jedrske elektrarne, je 3,3 mikrosiverta na uro, kar je na zgornji meji varnega, a večstokrat manj od sevanja pred nekaj leti. Tepco trdi, da je mogoče iz podzemeljske vode, ki teče pod poslopjem s poškodovanimi reaktorji, izločiti 62 nuklidov skupaj s stroncijem. In čeprav filtri ne pomagajo, ko gre za tricij, radioaktivni izotop vodika, to ni hujši problem, ker ta ni zelo nevaren človeškemu zdravju. Kljub temu se ga ne sme izpustiti v ocean in vprašanje je, kam bi lahko spravili tolikšno količino onesnažene vode, preden se ne domislijo tega, kako bi jo očistili. Za zdaj je shranjena v okoli tisoč cisternah, v katerih je skupaj 750.000 ton vode in v katere bi jo lahko spravili še okoli 100.000 ton. Vanje dolijejo po 300 ton na dan, japonski strokovnjaki pa proučujejo vse dosedanje jedrske nesreče, da bi na koncu prišli do najbolj učinkovite rešitve: ali vso to vodo prepustiti procesu pospešenega izparevanja ali pa jo vbrizgati globoko pod površino zemlje? Ali morda kaj tretjega. Nobena od sedanjih tehnologij ni brez svoje slabe plati, gre pa za preveč občutljivo vprašanje, da bi tvegali kakršno koli že nepredvideno napako. Strokovnjaki ponavljajo, da bo za reševanje vprašanja Fukušime potrebnih še kakšnih 40 let, vendar si za zdaj nihče ne drzne napovedati, ali bo takrat jedrska elektrarna popolnoma dekontaminirana. Razstavljanje reaktorjev se je šele začelo. Opravili so le okoli deset odstotkov dela, pri čemer se še vedno ne ve, kaj bo z jedrskim gorivom.

Umetniško drevo, ki ga bo Joko Ono ponudila svojim rojakom, bo okrašeno z željami, ki pa niso povezane zgolj s Fukušimo. Ta jedrska elektrarna je medtem postala poosebljenje tragedije, ki nastane, ko se zgodi nekaj, česar si prej ni bilo mogoče predstavljati. A povsem enaka vprašanja – kako zapreti in razstaviti jedrsko elektrarno ter kaj storiti z njenim jedrskim gorivom – se postavljajo tudi na drugih področjih.

Realisti molčijo

Skoraj vseh 52 jedrskih reaktorjev, kolikor jih je na Japonskem, so pred petimi leti ustavili zaradi varnostnega nadzora po cunamiju in za mnoge od njih je jasno, da jih ne bodo nikoli več spravili v pogon. Vse odkar so v tej državi leta 1966 postavili prvo jedrsko elektrarno, na Japonskem niso nikoli razstavili nobenega reaktorja in številni nasprotniki takšnega ravnanja menijo, da kljub očitnemu tveganju številne jedrske elektrarne še naprej delujejo prav zaradi tega, ker ne vedo, kaj storiti z odpadki, ki bi ostali za njimi. Čeprav več deset tisoč prebivalcev iz okolice Fukušime še vedno ne more ali si ne upa vrniti v zapuščene domove, so mednarodne agencije Japonski dodelile visoke ocene za vse, kar je bilo do zdaj storjenega glede sanacije poškodovane jedrske elektrarne.

Japonska je tako postala za ene vzrok za popolno odpoved jedrski energiji (denimo za Nemčijo, ki je sklenila, da bo do leta 2022 zaprla vse reaktorje, Italijo, ki jih ne bo več spravila v pogon, ali Švico, ki je prepovedala gradnjo novih), za druge pa spodbuda za intenzivni razvoj jedrskih elektrarn (za Kitajsko, ki jih ima 30, pravkar pa gradi 24 novih reaktorjev, ali Indijo, ki jih ima 21 in gradi šest novih). Na podlagi dosedanjih (splošnih pa tudi japonskih) izkušenj je mogoče ugotoviti le to, da je za jedrsko varnost ključno neodvisno nadzorno telo. Je pa težko reči, koliko je to mogoče pod diktatom gospodarske rasti. Številni Japonci so prepričani, da je njihov premier Šinzo Abe zmotno v središče svojih prednostnih nalog postavil gospodarstvo. Po njihovem mnenju bi se moral v prvi vrsti osredotočiti na čiščenje Fukušime in preprečitev podobnih katastrof. Tisti bolj realistični preprosto molčijo. V prihodnjih nekaj desetletjih je treba pridobivati električni tok. Japonska nima na izbiro kdove koliko virov energije.