Tiskane izdaje
Ko se bodo voditelji jedrskih sil jutri v Washingtonu zbrali na vrhunskem srečanju o jedrski varnosti, bo glavna tema Azija, ki ima z zalogami jedrskih konic in jedrskih snovi že zdaj usodo sveta v svojih rokah.
To bo četrto in zadnje v vrsti srečanj, ki jih je leta 2009 začel ameriški predsednik Barack Obama s slovitim govorom v Pragi. Ko je v češki prestolnici predstavil svojo vizijo sveta brez jedrskega orožja, je bilo prvo vrhunsko srečanje leto dni pozneje v Washingtonu, drugo leta 2012 v Seulu in tretje leta 2014 v Haagu.
Čeprav nihče ne oporeka dejstvu, da se je z vsakim od teh srečanj krepila mednarodna zavest o nevarnosti jedrskega terorizma, se je prav tako z vsakim letom, ki je minilo, izgubljalo upanje, da se bo svet v kratkem rešil iz pasti jedrske oborožitve, katere cilj je ohranjanje globalne ureditve, ki se opira na jedrsko ravnovesje med velesilami.
Pojavilo se je tudi vprašanje, ali je mednarodni konsenz glede jedrske varnosti sploh možen v konstelaciji dogodkov na Bližnjem vzhodu ali v Severni Koreji in zakaj se ta problem sploh seli iz mednarodne agencije ZN za jedrsko energijo (IAEA), ko pa je bilo prav to telo ustanovljeno zaradi jedrske varnosti, poleg tega se že desetletja ukvarja z zaščito jedrskih snovi in preprečevanjem, da bi se te snovi znašle v rokah katerekoli nevladne institucije.
Brez Rusije
Rusija se ne bo udeležila vrhunskega srečanja v Washingtonu. Čeprav poskušajo njeni funkcionarji pojasniti, da to ni kaprica in da ta odločitev ni povezana s trenutnimi rusko-ameriškimi odnosi, je s tem a priori prizadeta verodostojnost zasedanja. Če Obama ni sposoben zbrati niti vseh petih uradno priznanih jedrskih sil, ki imajo v rokah varnostni svet ZN, kako naj bi pričakovali pomemben rezultat, ki bi bil sprejet v ozračju vzajemnega zaupanja?
Na dnevnem redu prvega washingtonskega vrhunskega srečanja je prevladovalo vprašanje, kako preprečiti, da bi kakršnekoli jedrske snovi prišle v roke teroristov. Srečanje v Seulu je zaradi takratnih dogodkov zaznamovala jedrska kriza na Japonskem, ko je cunami poškodoval reaktorje jedrske elektrarne Fukušima. Prihodnje vrhunsko srečanje, ki je potekalo v Haagu, je bilo posvečeno jedrski arhitekturi globalne ureditve, vključno s poudarjeno vlogo IAEA.
Tako se je zgodba vrnila na začetno točko, ki pa se je, kot se zdi, tovrstna srečanja sploh ne dotaknejo. Gre za zmanjšanje in zaščito jedrskih snovi, namenjenih vojaški uporabi, in če upoštevamo, da to pomeni kar 83 odstotkov visoko obogatenega urana in plutonija (samo 17 odstotkov teh snovi se uporablja v civilne namene), je veliko vprašanje, kakšne rezultate lahko pričakujemo od Obamove vizije.
Z dnevnega reda so umaknili tudi dolgo pričakovano srečanje med premieroma Indije in Pakistana, ker je Navaz Šarif po terorističnem napadu v Lahoreju odpovedal udeležbo. Na koncu je bilo znova slišati vprašanje, čemu je sploh namenjeno to srečanje.
Kimovo »presenečenje«
Ker se bodo v Washingtonu sestali kitajski predsednik Xi Jinping, japonski premier Šinzo Abe in južnokorejska predsednica Park Geun Hje, bo ena od vodilnih tem srečanja Severna Koreja. Obama se bo z Abejem in Park sestal jutri, ko je predvideno tudi njegovo dvostransko srečanje s kitajskim predsednikom Xi Jinpingom. Ne sme nas presenetiti, če bo prav takrat vodja Kim Džong Un ukazal poskusno eksplozijo jedrske konice in izstrelitev balističnega izstrelka, ki bi lahko to konico ponesel do ene od tarč. Severna Koreja je pred kratkim zagrozila, da lahko zadene ZDA »v vsakem trenutku«, kar je zadosten razlog, da Obama z azijskimi partnerji prouči, koliko njegovi državi v resnici grozi takšna nevarnost in kaj je mogoče storiti, da bi bil v severovzhodni Aziji vendarle vzpostavljen varnostni mehanizem.
Xi se je odločil potovati v Washington prek Prage, s čimer je simbolično povezal niz jedrskih vrhunskih srečanj od začetka do konca. Ko je včeraj tiskovni predstavnik kitajskega zunanjega ministrstva Hong Lei pozval k obnovitvi pogajanj s Severno Korejo, s katerimi naj bi prekinili trenutno stanje nepremostljive napetosti na Korejskem polotoku, se je zazdelo, da se bo večstranska nit denuklearizacije zapletla v lasten klobčič in da se bo namesto s sklenitvijo mednarodnega konsenza vse končalo z vzajemnimi obtožbami na račun korejskih bomb in raket ter vseh preostalih vidikov sedanjih jedrskih tveganj. Kaj je začetna točka nuklearizacije Azije? Kdo je glavni krivec za to stopnjo terorizma? Ta vprašanja bodo lebdela v zraku in uničevala vsako upanje, da bi lahko prišli do odrešilnega soglasja.
Pričakovati je namreč, da bo Obama vztrajal pri tesnejšem sodelovanju s Kitajsko pri izvajanju sankcij proti Severni Koreji, medtem ko bo Xi poudarjal nujnost dialoga z režimom v Pjongjangu, čeprav se tudi sam še ni odločil, kdaj in ali se sploh bo sestal s Kim Džong Unom.
Nevarnost v glavah
V ozadju vrhunskega srečanja v Washingtonu bo še eno pomembno vprašanje: jedrska varnost, če bo na predsedniških volitvah zmagal Donald Trump. Pred prihodom predstavnikov 56 držav in mednarodnih organizacij na zasedanje je republikanski kandidat izjavil, da bi morali Japonski in Južni Koreji dovoliti, da imata jedrske bombe, saj bi se tako lahko sami branili pred nevarnostjo, namesto da računata na ameriško vojaško zaščito.
Nevarnost se očitno ne skriva samo v zalogah jedrskih konic in jedrskih snovi, iz katerih je mogoče izdelati nove bombe. Skriva se tudi v glavah nekaterih politikov pa tudi v odkriti ali prikriti želji velikega števila državnikov, da bi dobili za sogovornika človeka, kakršen je Trump. Obama jih ni očaral s pozivi k denuklearizaciji, ki se je pokazala za neuresničljivo. Ideje o nuklearizaciji se utegnejo mnogim v Aziji zdeti veliko bolj realistične.
