Tiskane izdaje
Jeruzalem velja za sveto mesto kristjanov, judov in muslimanov ter je − prav zato − eno izmed nerešenih poglavij izraelsko-palestinskega konflikta. Če se dogovor med sprtima stranema glede Zahodnega brega zdi mogoč, pa bo kompromis glede usode Jeruzalema po mnenju poznavalcev veliko težje doseči. Izrael mesto namreč dojema kot svojo »večno in nedeljivo prestolnico«, vizija Palestincev pa Vzhodnemu Jeruzalemu prav tako pripisuje status prestolnice bodoče palestinske države.
Srce Jeruzalema, ki je razdeljen na štiri četrti (krščansko, največjo muslimansko, judovsko in armensko), je Staro mesto. Labirint ozkih uličic in zgodovinske arhitekture, dom nekaterih najbolj svetih krajev na svetu, obdan s starodavnim obzidjem. V krščanski četrti za najbolj sveto velja bazilika Božjega groba, v muslimanski Kupola na skali in mošeja Al Aksa, v judovski pa Zid objokovanja, del obzidja porušenega drugega jeruzalemskega templja.
Posebej občutljivo je vprašanje Tempeljskega griča, saj na mestu, kjer sta nekdaj stala judovska sveta templja, danes stoji mošeja al Aksa.
Spodleteli načrt mednarodne uprave za Jeruzalem
Težnje po ustanovitvi države Izrael se pojavljajo (najmanj) od konca 19. stoletja, nedvomno pa jih je spodbudila tudi Balfourjeva deklaracija iz leta 1917, s katero je Velika Britanija izrazila podporo ustanovitvi judovske države na območju Palestine.
Britanci so sicer na ozemlju Palestine vladali od dvajsetih let prejšnjega stoletja do leta 1948. Leto dni pred iztekom mandata so Združeni narodi za Jeruzalem predvideli mednarodno upravo, a ta ni bila realizirana zaradi prve izraelsko-arabske vojne leta 1948. Med vojno je Izrael zasedel zahodni, Jordanija pa vzhodni del Jeruzalema. Mesto je bilo de facto razdeljeno in tako je ostalo do leta 1967, ko je Izrael v tako imenovani šestdnevni vojni zasedel še vzhodno, večinsko arabsko polovico.
Na ozemljih, zasedenih v vojni leta 1967 − to so poleg Vzhodnega Jeruzalema še Zahodni breg, območje Gaze, Golanska planota in polotok Sinaj −, izraelske oblasti načrtno gradijo judovske naselbine, ki jih večina mednarodne skupnosti označuje za nezakonite. V naselbinah na Zahodnem bregu živi približno 400.000 ljudi, gibanje Palestincev na teh območjih pa je močno omejeno.
Izraelska vojska na bojiščih Golanske planote med vojno leta 1967. Foto: Reuters
Palestinci zahtevajo konec gradnje naselbin
Usoda naselbin se je izkazala za eno najbolj zapletenih vprašanj pri iskanju miru na Bližnjem vzhodu, kjer je doslej propadlo že več krogov mirovnih pogajanj. Palestinci namreč vztrajajo, da je ustavitev sporne gradnje na Zahodnem bregu in v Vzhodnem Jeruzalemu, ki ju vidijo kot del svoje prihodnje države, pogoj za začetek pogajanj. Ta pogoj je za Izrael nesprejemljiv, enako je za Izrael nesprejemljiva zaustavitev gradnje naselbin v Vzhodnem Jeruzalemu.
V prid tezi, da je vprašanje Jeruzalema kompleksno in zelo občutljivo, govori tudi dogovor tedanjega palestinskega voditelja Jaserja Arafata in izraelskega premiera Jicaka Rabina v Oslu leta 1993, ki sta sklenila, da bodo pogovori o končnem statusu Jeruzalema sledili šele v končni fazi izraelsko-palestinskih mirovnih pogajanj.
Pred petdesetimi leti, leta 1967, je s svojih domov zbežalo več kot 700.000 Palestincev. Foto: Reuters
