Južnokorejski politični mrak

Južnokorejski poslanci očitno niso bili v dilemi o predsedničini krivdi. Glasovanje o vložitvi ustavne obtožbe proti njej je trajalo samo petnajst minut.

Večino v južnokorejskem parlamentu imajo resda predstavniki vladajoče stranke Saenuri, vendar je kljub temu dvotretjinska večina poslancev včeraj glasovala za ustavno obtožbo proti predsednici Park Geun Hje. Začasno so ji prepovedali opravljati predsedniške naloge, njeno nadaljnjo usodo pa predali v roke devetčlanskega ustavnega sodišča, ki bo odločilo, ali bo obtožbo sprejelo ali zavrnilo. Medtem bo vodil državo premier Hvang Kjo An.

Ob pregledu bližnje preteklosti Južne Koreje je mogoče ugotoviti, da je vse, kar se je dogajalo v parlamentu te države, pravzaprav zgodba o očetu in hčeri. Gre za Park Čang Hija, vojaškega diktatorja, ki je vladal od leta 1963 do 1979 in takrat vodil še zaostalo državo v obdobju hitre ter po vseh ekonomskih merilih uspešne industrializacije. In seveda gre za njegovo hčer Park Geun Hje, katere neslavni politični konec je mogoče pojasniti kot posledico delovanja tega, kar je njen oče pustil za sabo kot temeljno sestavino južnokorejskega gospodarstva. Gre namreč za čaebole, ki jih je Park ustanovil kot sredstvo za preobrazbo tedaj pretežno kmetijske in zaradi vojne razdejane države v enega od »azijskih tigrov«, usmerjenega na globalni trg. Prav te velike družbe, zaradi katerih se je oče vpisal na svetle strani državne zgodovine, so zdaj potisnile hčer v najtemnejše poglavje južnokorejske ­demokracije.

Zaprte so v družinskofinančne klane, njihovo poslovanje je nepregledno, poleg tega so navajene na poseben položaj v odnosu z državo, zato so omogočale korupcijo, ki ji je Park Geun Hje podlegla. Iz njih so namreč prihajale sumljive donacije za podporo športa in kulture ter nazadnje končale popolnoma drugje. Ali se je predsednici to zgodilo zaradi manipulacije ljudi okoli nje ali zaradi napačne izbire prednostnih nalog v Modri hiši (predsedniški palači), bodo ugotovili z nadaljnjo preiskavo. Jasno je samo to, da bodo preiskovalci neusmiljeni.

Republika Samsung

Celo zdaj, ko je Južna Koreja enajsto največje gospodarstvo na svetu, čaeboli podpirajo njeno industrijsko in tehnološko moč. Samsung, denimo, po uradnih statističnih podatkih nadzira 17, po prepričanju mnogih pa kar 30 odstotkov južnokorejskega bruto družbenega proizvoda, poleg tega tako vpliva na politiko in pravosodni sistem, da mnogi Južni Korejci pravijo svoji državi Republika Samsung.

Čaebol je pojem, o katerem so začeli govoriti šele leta 1984, dobesedno pa pomeni »klan po premoženju«. Najpogosteje ga prevajajo z latinsko besedo »konglomerat«, vendar bi bilo natančneje govoriti o »plutokraciji«. Ne več kot nekaj deset južnokorejskih družin je izkoristilo kombinacijo tujih posojil in domačih privilegijev ter ustvarilo edinstven sistem, ki še danes podpira velik del gospodarstva, katerega skupni obseg znaša skoraj 1400 milijard dolarjev. Čaebole še vedno nadzirajo družine, ki so jih ustanovile, in še vedno vzdržujejo centralistično lastniško strukturo ter poskušajo ohranjati zaprt sistem proizvodnje.

Kako vplivni so čaeboli, se je pokazalo, ko so zelo veliko naredili za vzpostavitev stikov s Severno Korejo in za organizacijo zgodovinskega srečanja med severnokorejskim voditeljem Kim Džong Ilom in tedanjim južnokorejskim predsednikom Kim Dae Džungom leta 2000. Opozicija je tudi takrat obtožila Kima, da je od Samsunga in Hyundaia (takrat sta že začela vlagati na deviški severnokorejski trg) prejel več kakor 200 milijonov dolarjev, s katerimi je »odpravil vse ovire« na svoji poti v Pjongjang in bil za to pozneje nagrajen z Nobelovo nagrado za mir. Toda tega nikoli niso dokazali, pa tudi samo srečanje je bilo tako pomembno za državo in regijo, da ni nihče politično pritiskal na to, da bi podrobneje preiskali obtožbe.

Park Geun Hje je na volitvah leta 2012 dobila prepričljivo večino glasov tudi zaradi obljub, da bo odpravila korupcijo v čaebolih. Namesto da bi izpolnila obljubo, je postala eden od igralcev na korupcijskem odru.

Park Geun Hje ni prvi vodja države, proti kateremu je parlament izglasoval ustavno obtožbo. To se je zgodilo že leta 2004, ko so poslanci menili, da je tedanji predsednik Roh Mu Hjun kršil zakon, ko je podprl novo stranko Uri tik pred parlamentarnimi volitvami in tako prekršil ustavno določilo, da mora ostati strankarsko neopredeljen. Rohu so prepovedali opravljati predsedniške naloge in vodenje države prepustili premieru. Toda v nasprotju s tedanjimi dogodki, ko so državljani množično odhajali na ulice in zahtevali od ustavnega sodišča, naj vrne predsednika v Modro hišo (to se je tudi zares zgodilo, ko so sodniki odločili, da je bilo Rohovo ravnanje premalo pomembno, da bi mu zaradi tega odvzeli mandat), zdaj milijoni demonstrantov vsako soboto zahtevajo nepreklicni odstop Park Geun Hje. Izdala jih je, omajala zaupanje v obnovo gospodarskega čudeža iz obdobja njenega očeta ter pripeljala državo na rob prepada, iz katerega grozita politična paraliza in gospodarska stagnacija.

Devet sodnikov ima 180 dni časa, da odloči, ali sprejemajo obtožbo ali jo zavračajo. Predsednica se brani s trditvijo, da je vse to počela zaradi državnih interesov in ne zaradi osebnih koristi. To se ne sliši prepričljivo. Obtožba, da je Park dovolila prijateljici Čoi Sun Sil, da se je vmešala v državne zadeve, se zdi dovolj dobro utemeljena celo sodnikom, ki jih je imenovala predsednica ali njen konservativni predhodnik.