Tiskane izdaje
Le malo pred dramatičnim zasukom na oblasti leta 2013, ko se je kratka vladavina predsednika Mohameda Mursija naglo bližala koncu, je skupina mladih novinarjev, nekdaj zaposlenih pri propadlem časopisu Egypt Independent, usklajevala še zadnje podrobnosti o vodenju in podobi novega spletnega portala. Mada Masr je bil ustanovljen na dan, ko so bile napovedani prvi množični protesti proti prvemu demokratično izvoljenemu egiptovskemu predsedniku iz vrst Muslimanskih bratov.
Med prvimi sodelavci portala, ki je v lasti novinarjev, je bila tudi Heba Afifi. Mlada novinarka se je pred kratkim v Ljubljani na povabilo zunanjega ministrstva in Evro-sredozemske univerze (EMUNI) udeležila okrogle mize o mladih iz držav z obeh strani Sredozemlja. Optimizma, ki je vladal prve dve leti po padcu Hosnija Mubaraka, danes ni več, kot pravi, se prostor svobodnega izražanja dramatično krči.
Egipt je mlada država. Povprečna starost prebivalstva je približno 23 let. Kaj danes pomeni biti mlad človek v Egiptu? Kakšen je odnos do prihodnosti?
Egipt je danes izredno negotov kraj za mladega človeka, ki ima ambicije v medijih, politiki ali razvoju, saj preprosto ne veš, ali bo zate v prihodnosti še prostor. Trenutno poteka obsežen pregon civilne družbe in medijev, zaradi česar je povsod prisoten strah, da čez nekaj let v državi ne bo več prostora za neodvisne novinarje. Kaj bom počela potem? Zdaj so izredno kočljivi časi … Poskušamo obdržati svoj prostor, a bomo videli, kaj se bo zgodilo.
Je bilo drugače med dolgim obdobjem Hosnija Mubaraka in kratke vladavine Mohameda Mursija?
Žal moram reči, da je zdaj eno najslabših obdobij za medije. Celo v času Mubaraka, ki je budno bedel nad mediji, ni bilo tako slabo kot zdaj. V času Mubaraka je bilo vse pod nadzorom, vse je bilo preračunano, a je vedel, da mora pustiti nekaj prostora za sproščanje frustracij. Budno je bedel, a je dopuščal nekaj opozicijskih glasov. Če so šli predaleč, jih je utišal. Čeprav je bil prostora malo, ga je bilo vsaj nekaj. Po revoluciji [arabski pomladi] se je ta prostor svobode resnično razširil. Nekaj mesecev se je zdelo, da se medijska krajina spreminja. Ustanavljali so se novi spletni portali … Ljudem se je zdelo, da je več priložnosti, kjer lahko spregovorijo. Tudi pod Mursijem je bilo več prostora. Ni se preveč spravljal na medije. Zdelo se nam je, da obstaja prostor, znotraj katerega lahko delam. Takrat so se pojavile tudi prve dobre satirične in pogovorne oddaje.
Med njimi tudi Basem Jusef [zdravnik, ki je ordinacijo zamenjal za televizijski studio in satirično oddajo Al Bernameg].
Začel je med vladavino Mursija. Bil je superkritičen in norčeval se je tako iz Mursija kot drugih, pa so mu vseeno pustili, da obstaja. Vse do novega režima.
Še ustvarja v Egiptu?
Skakal je iz ene televizije do druge, ker so ga povsod cenzurirali. Naposled je dal izjavo, da je prišel do točke, ko on in njegova ekipa ne moreta več sprejemati tveganja. In zapustil je državo. Proti njemu je potekala velika kampanja blatenja. On je dober pokazatelj krčenja prostora. Bil je priljubljen televizijski voditelj. Njegova oddaja ni bila niti neposredno politična, saj je bila navsezadnje namenjena razvedrilu. A tudi on ni mogel več ustvarjati dalje.
Razmere so zdaj take − vsak opozicijski glas zatrejo. Vlada pri tem ne uporablja le neposrednih vzvodov. Na primer, pred kratkim je vse večje televizije kupil poslovnež, povezan z vlado. Tudi če vlada neposredno ne pritiska, bodo lastniki nadzorovali, kaj se objavlja. Izgubili smo vse najboljše televizijske voditelje … Ljudi, ki so bili zadnjih nekaj let zelo popularni, a so umaknili s programa. Zdaj imamo le še medije, ki govorijo v en glas.
Koliko pa je še manjših, neodvisnih medijev, kakršen je vaš spletni portal?
Ni nas veliko, pravzaprav mislim, da smo še edini, ki opravljamo tako delo.
Je čutiti veliko pritiskov, zahtev po cenzuri?
Nimamo cenzure, saj nimamo velikih investitorjev ali lastnikov. Samofinanciramo se, lastniki smo novinarji. A na nas seveda vplivajo splošne razmere. Nenehno smo v negotovosti, do kdaj nam bodo še pustili delati, kdaj nas bodo zaprli. Nadaljujemo previdno, saj je iz splošnega razpoloženja jasno, da nam ne bodo več dolgo pustili obstajati.
Nam pa je onemogočeno poročati o nekaterih vprašanjih. Kot je na primer Sinaj, saj je dostop novinarjem onemogočen. Nekaterih podatkov ne moremo dobiti po uradnih virih. Naše delo je omejeno s tega stališče, ne gre pa za cenzuro.
Kaj pa samocenzura?
Ko se je začelo, smo se pri nekaterih zgodbah sprva spraševali, ali jih je modro objaviti, bi jih morali nemara zadržati, da obvarujemo naš projekt. A je bila sprejeta odločitev uredništva, da je celoten namen našega obstoja objavljati prav zgodbe, ki so morda problematične, ki vladi morda ne bodo po godu. Če jih začnemo cenzurirati, potem naš obstoj nima več smisla. Torej se trudimo, da negotove razmere ne bi vplivale na našo uredniško politiko.
Katere teme so najbolj občutljive?
Ključna rdeča linija, ki se je ne sme prestopiti, so vsekakor oborožene sile. Oborožene sile so bile vedno občutljiva tema, a je k temu pripomoglo tudi dejstvo, da je naš predsednik nekdanji minister za obrambo. Občutljiva tema je tudi predsednik sam …, a je vojska veliko bolj.
Kako ljudje dojemajo, kar se dogaja v medijih in z mediji?
Težko je vedeti, kaj meni širša javnost. Ampak ta trenutek deluje vpliven medijski aparat, ki služi državi. Televizijski voditelji, ki so ostali, so zelo prepričljivi in vsak dan poudarjajo, da se medije preganja, ker zagovarjajo stališča iz tujine. Pravijo, da je Jusef vohun in dela za ZDA, da je Mohamed El Baradej – politik, ki je prav tako pred kratkim zapustil Egipt – vohun. Vse poteze države opravičujejo ter demonizirajo opozicijo in kritične medije. Javnost zato tolerira pregon in zapiranje medijskega prostora. Menim, da se večina javnosti strinja s temi ukrepi, saj uspešno ustvarjajo vzdušje strahu. V medijih se nenehno pojavljajo zarote o tujem vpletanju in pojasnila, kako nujen je pregon, drugače bodo te tuje sile prevzele Egipt. Ljudje so torej pripravljeni sprejeti vse, saj bi bila sicer država pogubljena.
V zahodnih medijih je bilo veliko pozornosti namenjene pregonu Muslimanskih bratov, množičnim aretacijam in skupinskim smrtnim obsodbam. Je bilo tako tudi v Egiptu?
Največja medijska kampanja, kjer jim je uspelo ustvariti splošen strah in histerijo, se je nanašala ravno na Muslimanske brate. Proti bratom – so problematična skupina, naredili so velike napake in jim nisem niti malo naklonjena – poteka sistematična demonizacija vse od strmoglavljenja Mohameda Mursija. Gre za učni primer kampanje blatenja. Na oblasti jih ni že tri leta. In v večini, če že ne vsi voditelji so mrtvi ali v zaporu. Mi, novinarji, ne moremo več poklicati predstavnikov Muslimanskih bratov, saj jih ni več najti. Morda koga najdeš v Turčiji, a še to težko. Izkoreninili so jih. V družbi niso več navzoči, a nas še vedno televizijski voditelji vsak dan opomnijo na njihovo zlo, da so naredili to in to, da bodo v Egipt privedli Hamas, da sodelujejo z Zahodom, da bodo razprodali egiptovsko zemljo. Vsak dan, vsa tri leta ponavljajo, kako hudobni so. Celo zdaj, ko so tako nepomemben igralec na političnem odru.
Muslimanski bratje so bili preganjani tudi med Mubarakom, a so na volitvah kljub temu dobili največ glasov.
Bili so preganjani, ker so bili največja opozicija Mubaraku. Po revoluciji so na volitvah pometli s konkurenco. Imeli so veliko podporo ljudstva. Niso bili prisotni v politiki, a so krepili prisotnost. Sodelovali so pri razvojnih projektih, darovali so hrano in denar, gradili bolnišnice .... Ko se je Mubarak umaknil, so brez težav prišli na oblast. Ljudje so jim zaupali tudi zaradi islamskih stališč, ljudje v Egiptu zaupajo verski retoriki.
Tudi zdaj je težko reči, kolikšno podporo še imajo, saj se jih preganja. Ljudje se bojijo, da bi jih povezali z Muslimanskimi brati. Težko je reči, ali ni podpore zato, ker je ljudi strah, ali zato, ker so dejansko odrekli podpro skupini. Ugibam, da so si nekateri resnično premislili, a so bratje desetletja gradili zvestobo in marsikdo bi jih morda še vedno podprl, če bi lahko.
Imajo zgodovino padcev in vzponov. Zdaj so na dnu.
V Turčiji živeči Tlat Fahmi, predstavnik Muslimanskih bratov, je pred kratkim dejal, da samo čakajo na priložnost, ko bo v Egiptu znova zavrelo in se bodo lahko vrnili na oblast. So ta pričakovanja kakorkoli upravičena?
Mislim, da se to ne bo zgodilo. Muslimanski bratje imajo zelo nerealistična pričakovanja vse od leta 2013. Svoja politična stališča ne prilagajo dejstvom; so poražena skupina, v Egiptu niso več navzoči, trenutni režim je zacementiran na vse možne načine − podpirajo ga mediji in institucije. Prav kmalu ne bo šel nikamor. Niso pripravljeni na kompromise, vztrajajo, da se bo Mursi vrnil na oblast, človek, ki je že tri leta v zaporu ... Ne znižujejo svojih zahtev, ki so skregane z realnostjo.
Leta 2011/12 ste imeli v Egiptu prve demokratične volitve. Je še kaka možnost, da se bi ponovile?
Prepričana sem, da se to ne bo zgodilo kaj kmalu. Aktualni režim je dal jasno vedeti, ne le da se bo vrnil v Mubarakove čase, ampak da bo šel še dlje, da bo še okrepil svoj položaj na oblasti … in popolnoma izkoreninil opozicijo z uporabo pravosodja, medijev, zakonodaje, ki omejuje delovanje političnih strank in skupin. Čeprav na volitvah ne bi bilo ponarejanja glasovnic, je politično dogajanje povsem zamrznjeno. Nihče ne bi imel možnosti.
Lahko danes v Egiptu še govorimo o politični opoziciji?
Ostalo je nekaj strank, a so zelo omejene. Smejo bojkotirati dogodke, lahko objavljajo javne izjave, lahko sprožijo gibanje znotraj sindikatov, a prostora, da bi opravljale delo opozicije, preprosto ni.
Med arabsko pomladjo so ljudje zahtevali spremembe, več besede. Zdaj, šest let pozneje, so na oblasti stare sile. Se ljudje počutijo oropane?
Odvisno, koga vprašate, tudi zaradi medijske kampanje. Mnogi so prestopili v tabor, ki verjame, da je šlo za zaroto. Spet drugi, ki so verjeli v arabsko pomlad, so razočarani, izgubili so motivacijo, starejše generacije so jih oropale sanj. Vrnil se je stari režim, ki ni nikoli odšel … So torej ljudje, ki čutijo, da je bila revolucija legitimna, a jo je režim prekinil, ter drugi, ki so izgubili vero vanjo.
Je po petih letih še kaj ostalo od arabske pomladi? Takrat se je zdelo, da se je civilna družba prebudila.
Tudi prej je obstajala živahna civilna družba, ki je po arabski pomladi zacvetela. Odgovor, ali je še kaj ostalo od tega, bo prišel šele čez nekaj let. Pregon je za zdaj preveč silovit, da bi lahko vedeli, ali ga bo kdo preživel. A sem prepričana, da se je mišljenje o vlogi javnosti v politiki in kaj lahko ta naredi, spremenilo. Po nekaj letih bomo videli, kaj bo ostalo. Ne morem si predstavljati, da bi vse, kar je vzklilo leta 2011, izginilo. Nekaj bo ostalo.
