Tiskane izdaje
Berlin – Komaj je nemška kanclerka Angela Merkel obranila novo finančno pomoč Grčiji, že se je odpravila na pot proti še eni vse bolj krizni državi – Braziliji. Nekoč vzorna hitro razvijajoča se država poka po gospodarskih in političnih šivih.
Brazilska predsednica Dilma Rousseff po lastnih izjavah ne prebira več časopisov, nedeljskih množičnih demonstracij v prestolnici in drugih mestih, na katerih so stotisoči zahtevali njen odstop, pa ni mogla spregledati. Voditeljici Delavske stranke očitajo vpletenost v korupcijsko afero z državno naftno družbo Petrobras, Brazilci pa so nezadovoljni tudi zaradi vse slabšega gospodarskega in socialnega položaja v državi.
Nemčiji kljub oddaljenosti ne more biti vseeno. Svetovna izvozna rekorderka vidi v 200-milijonski južnoameriški velikanki pomemben trg za svoje izdelke, številna nemška podjetja proizvajajo tudi v tej državi. Brazilija poleg tega vse bolj pooseblja dileme svetovnega razvoja in s tem tudi mednarodne politične stabilnosti: Dilma Rousseff se morda še lahko brani očitkov korupcije, pa čeprav je bila v času najhujših nepravilnosti sama v vodstvu državne naftne družbe, ne more pa se otresti odgovornosti za gospodarske in socialne težave v svojem drugem predsedniškem mandatu.
Krčenje
Po letu 2003 je vladajoča Delavska stranka Dilme Rousseff in njenega predhodnika Luiza Inácia Lule da Silve dolgo dosegala velike uspehe. Z velikim povečanjem najnižje zajamčene plače in drugimi socialnimi ukrepi so milijone potegnili iz revščine, za polovico so se povečale tudi realne plače, gospodarska rast je še leta 2010 štela več kot 7 odstotkov. V sedmem največjem gospodarstvu sveta so se že videli kot svetovno velesilo, zdaj pa se gospodarstvo krči, valuta hitro izgublja vrednost in bonitetne hiše nižajo svoje ocene. Brazilija še vedno premore bogate finančne rezerve in tudi brezposelnost je z manj kot 7 odstotki nižja kot v številnih evropskih državah, a se hitro zvišuje.
Udarec prikritih pomanjkljivosti
Desni in liberalni kritiki levičarski vladi očitajo, da je v obdobju debelih krav pozabila na strukturne spremembe, pritožujejo se nad nesposobno državno birokracijo, sistemsko korupcijo in premajhno produktivnostjo industrije, nezadostno naj bi bilo tudi izobraževanje in usposabljanje prebivalstva.
Reševanje gospodarstva z agresivno denarno politiko pridobiva vse več kritikov celo v ZDA, ki jim gre sicer še vedno bolje kot drugim, a sta rast in zaposlovanje tudi v tej državi precej nižja od tistih, ki so jih bili vajeni med prejšnjimi okrevanji. Pri centralni banki iz St. Louisa pravkar obračunavajo celo s kvantitativnim sproščanjem zvezne Fed, pa čeprav prejšnjemu voditelju zvezne ustanove Benu Bernankeju priznavajo, da je z odločno denarno politiko odvrnil strahove pred ponovitvijo velike depresije iz tridesetih let minulega stoletja. Pri usmerjanju inflacije in realnega gospodarstva pa ti ukrepi po njihovem niso veliko pomagali. Ameriška Fed se bo morda tudi brez takšne diagnoze in samo zaradi strahov pred novimi finančnimi baloni kmalu odločila za višanje obresti, tako imenovani taper tantrum iz leta 2013 pa je pokazal, kaj lahko to pomeni za države z nesorazmernim razvojem. Pri vrhu držav, iz katerih se je začel hitro umikati tuji kapital, je bila tudi Brazilija.
Priporočila
Ekspanzivno denarno politiko svetovnih centralnih bank kritizirajo tudi številni nemški ekonomisti, skupaj z njo pa tudi spodbujanje potrošnje, ki je bila v minulem desetletju tudi osrednji gospodarsko-politični vzvod brazilskih vlad. Namesto tako imenovane neokeynesijanske politike nemški in drugi kritiki državam v razvoju priporočajo ustvarjanje boljših gospodarskih pogojev za podjetja, še posebno za majhna ter srednje velika, ter druge strukturne reforme. Po njihovem prepričanju je poleg Grčije ter drugih evrskih držav, ki se še izvijajo iz krize, tudi Brazilija dokaz, da povečana državna potrošnja ter kupna moč prebivalstva ne poskrbita za pravilno orientacijo gospodarstva.
Predsedničini zagovorniki za vse težave raje obtožujejo predstavnike starih privilegiranih elit, ki po njihovem podžigajo nemire, pa čeprav so tudi nekateri od njih obtoženi korupcije. S tem prizadevajo demokracijo v državi, Dilmi Rousseff pa mečejo polena pod nujne ukrepe za gospodarsko stabilizacijo tudi v lastni koaliciji in celo v stranki. Morda lahko nemška kanclerka Angela Merkel, priznana mojstrica političnega kompromisa, brazilskim politikom vsaj namigne, kako delovati skupaj v dobro države.
