Tiskane izdaje
Medtem ko so voditelji držav in vlad kluba G20 danes usklajevali skupno izjavo, s katero so končali zasedanje v kitajskem mestu Hangzhou, je Severna Koreja izstrelila tri rakete srednjega dosega, ki so preletele več kot tisoč kilometrov in padle v zračno obrambno identifikacijsko območje Japonske.
Čeprav si je Kitajska prizadevala, da bi tokratni vrh omejila na gospodarske teme, je raketni opomnik v soseščini sam po sebi vsilil vprašanje, koliko je varnost območja drugega in tretjega gospodarstva sveta (Kitajska in Japonska) ter četrtega gospodarstva Azije (Južna Koreja) tudi svetovni problem. Prav tako pa, ali je dogovor, ki so ga dosegli voditelji v Hangzhouu o oživljanju rasti, sploh mogoč brez političnih zagotovil o miru. Tri rakete, o katerih strokovnjaki predvidevajo, da so tipa rodong, so bile izstreljene iz baze v okrožju Hvangju v pokrajini Severni Hvanghae. Izstrelitev je bila izvedena dan po tem, ko je kitajski voditelj Xi Jinping opozoril južnokorejsko predsednico Park Geun Hje, da uradni Peking nasprotuje postavitvi ameriškega raketnega ščita južno od 38. vzporednika, ki deli korejski polotok.
V ospredju varnostne težave
Čeprav je Xi pograjal južnokorejsko predsednico, da »nespretni pristop k težavam [na Korejskem polotoku] ne koristi strateški stabilnosti območja«, se je Park v ponedeljek na hitro sestala s premierom Šinzom Abejem, da bi uskladila ukrepe, s katerimi se bosta uprla provokacijam Pjongjanga. V končni deklaraciji vrha je vpisana skupna želja voditeljev, da povrnejo upanje v nadaljevanje gospodarske rasti, obljuba, da bo svetovni razvoj enakomernejši, ter odločnost, da bodo odprti za trend digitalizacije in četrte industrializacije. Kljub temu so bile varnostne težave v središču skoraj vseh dvostranskih srečanj, ki so potekala na obrobju zasedanja.
Ameriški predsednik Barack Obama in ruski predsednik Vladimir Putin sta se v ponedeljek pogovarjala uro in pol. Sklep pogovora je bil zgolj, da sta naredila napredek pri definiranju razlik v stališčih o Siriji. Kljub temu je dobra novica s sestanka ta, da sta obljubila nadaljevanje iskanja obojestransko sprejemljive formule končanja nasilja na Bližnjem vzhodu.
Nemška kanclerka Angela Merkel in turški predsednik Recep Tayyip Erdoğan sta imela v nedeljo »konstruktiven pogovor«, posvečen vprašanju vizumov za turške državljane, ki potujejo v Evropsko unijo, ter vprašanju Sirije kot viru številnih beguncev, ki so, kot se je pokazalo v nedeljo, tudi v Nemčiji postali vir politične razcepljenosti in dejavnik nestabilnosti kanclerkine vlade. V deklaracijo 11. zasedanja vrha G20 so zapisali, da so begunci svetovni problem, ki zahteva razdelitev bremena med vse države kluba. Toda Argentina in Brazilija sta se oddaljili od tega stališča ter dali jasno vedeti, da sta geografsko zelo oddaljeni od tega problema. Politično sta za reševanje vprašanja beguncev prav tako nezainteresirani, kakor so na primer tudi Evropejci ravnodušni do severnokorejskih raket.
Vrh v Hangzhouu se je danes končal z veliko dilemo: kako obdržati trend globalizacije, če ne bo postal »inkluziven«. To pomeni, da bi problemi gospodarskih akterjev na enem kontinentu postali skupni izzivi za njihove partnerje na drugem koncu sveta. Če vprašanj varnosti, suverenosti in političnih razlik ne bodo postavili na svetovno šahovnico, bodo trgovina, investicije in tehnologije le s težavo obdržale odprtost in pretočnost vseh kanalov.
Prvi »ogljično nevtralni« vrh
Ne glede na severnokorejsko motnjo je Kitajska danes na veliko slavila uspeh vrha. Predsednik Xi Jinping je imel novinarsko konferenco s kitajskimi značilnostmi. Novinarjem je namreč prebral svoje sklepe o pomembnih dosežkih zasedanja ter ni odgovoril niti na eno vprašanje. Medijska svoboda kljub vsemu ni postala svetovni problem. Pa tudi ne cenzura interneta, zaradi katere si je težko predstavljati, koliko bo dogovor o digitalizaciji gospodarstva 21. stoletja sploh izvedljiv.
Soglasje o podnebnih spremembah se je zopet ponudilo kot rešilna skupna točka, ki dokazuje, da so vsi, začenši s Kitajsko in ZDA, vendarle na isti strani. Kitajska je zato ponosno objavila, da je tokratni vrh prvi »ogljično nevtralen« vrh G20. Prihodnjo pomlad bodo namreč zasadili 22 hektarjev gozda, ki bo v prihodnjih 20 letih posesal vse škodljive pline, izpuščene med zasedanjem. Težko je opredeliti, ali je s tem več povedanega o koristnosti ali o škodljivosti takšnih dogodkov za ekološko ravnovesje. Ozračje v Hangzhouu je bilo na splošno optimistično, zato recimo, da je bodoči gozd okoli mesta eden od pozitivnih rezultatov večstranskega usklajevanja interesov.
Kljub temu lahko Kitajska iz številnih razlogov pravkar končan vrh oceni za svoj veliki zunanjepolitični uspeh. Forma je bila na vseh področjih popolna, organizacija zopet brez napak, novinarje so držali strogo ob strani, Hangzhou pa se je uspešno vrnil na zemljevid »svilne poti«, po kateri je v mesto v 13. stoletju pripotoval Marco Polo prav zaradi svile, po kateri je bil znan Hangzhou.
Azijska sila se je tudi na tem zasedanju predstavila kot ena največjih branilk globalizacije, kar je razumljivo. V spomin si moramo priklicati, da je bila zadnjih 15 let, odkar je pristopila k Svetovni trgovinski organizaciji, ena največjih dobitnic tega trenda. Vendar so zgolj nekaj ur pred začetkom zasedanja funkcionarji evropske komisije čezmerno ponudbo jekla poimenovali »globalni problem s specifično kitajsko dimenzijo«. Gre seveda za prevelike zmogljivosti kitajskih jeklarn, ki zbijajo ceno jekla tudi na evropskih tleh. S tem se ustvarja grožnja bankrota jeklarn in odpuščanja na desetine, če ne že stotine tisočev evropskih delavcev.
Nekateri udeleženci bi hoteli tudi to označiti z nalepko »svetovni problem«. Prav tako cene nafte, dileme o jedrski energiji, širjenju virusa zika, vplivu terorizma na zapiranje meja ter celo možnosti Trumpove zmage na ameriških volitvah.
Čeprav je kitajski predsednik pozval udeležence vrha k spremembi G20 v »moštvo za akcijo«, je bilo v Hangzhouu izmenjanih veliko (praznih) besed, ki so konec koncev dale večstranskemu srečanju možnost, da so vsaj za dva dni postavili nacionalne interese ob stran ter na skupno mizo postavili celoten globus. Na tokratnem vrhu so se velesile predvsem pričkale med sabo o tem, čigava pravila igre bodo prevladovala preostanek stoletja. Če so že dosegli konsenz o igri, okoli katere poteka debata, bo s pravili malce težje. Kljub temu je pomembno, da so karte na mizi. Do naslednjega srečanja v Hamburgu jih bodo vsi neštetokrat premešali in znova razdelili. Takšni so pač časi, ko skupaj trčita globalno in nacionalno. Kot že velikokrat doslej.
