Tiskane izdaje
Peking − »Potopite vero v kitajsko kulturo in nato se bodo lahko vere razvijale na normalen in zdrav način.« To je Zhang Chunxian, partijski sekretar avtonomne pokrajine Xinjiang, predlagal predstavnikom islamske, budistične in katoliške duhovščine, hkrati pa jih je opozoril, da mora imeti vsaka njihova vera v svoji osnovi značilnosti kitajskega socializma.
Torej, kaj to pomeni? Zhang je v nedeljo na konferenci v xinjianškem glavnem mestu Urumchiju sklical okoli 700 predstavnikov verskih skupnosti. In čeprav je govoril vsem vernikom, ga je očitno najbolj skrbel islam. »Povečale so se infiltracije in sabotaže tujih sovražnih sil, ki se prikrivajo pod krinko vere,« je dejal. »Verska skrajnost ni vera. To je politična sila s programom, ki jasno nasprotuje tej vladi. Še zlasti v Xinjiangu je to boj na življenje in smrt.«
Vseh pet uradnih religij na Kitajskem – budizem, taoizem, katolištvo, protestantizem in islam – je organiziranih v »domoljubnih združenjih«. Zhangu pa se je, kot navajajo partijska glasila, kljub vsemu zazdelo potrebno »določiti nove standarde« za voditelje verskih skupnosti. Na prvo mesto je postavil domoljubje, ki naj bo najvišja vrlina duhovnikov in vernikov, nato pa dodal še »ohranjanje območne trdnosti« ter krepitev narodnostne identitete in kitajske kulture. To pomeni, da je treba v Xinjiangu vzpostaviti takšno ozračje, v katerem je lahko vsak Ujgur (pripadnik narodnostne manjšine, ki živi na tem območju) in hkrati Kitajec.
Problem je seveda v tem, da ujgursko identiteto tesno povezujejo z islamom, pa tudi v tem, da v konotaciji »Kitajcev« prevladuje kultura večinskega naroda Hanov, ki sestavljajo okoli 92 odstotkov vseh 1,3 milijarde prebivalcev.
In kaj danes pomeni biti Kitajec? To je veliko bolj zapleteno vprašanje, kot se zdi na prvi pogled. Odgovor pa je izjemno pomemben že zato, ker je legitimnost Komunistične partije Kitajske omejena na izpolnitev »kitajskih sanj« in uresničitev »kitajskega vzpona«. Partijska ideologija, razvojni načrt in okviri družbenega dozorevanja so postali narodno izhodišče, ki je močno obarvano prav z atributom »kitajski« in ki se vztrajno izmika trdni opredelitvi, ki bi bila enako sprejemljiva za vse za vse prebivalce te države.
Kako je mogoče iz dežele s 56 narodnostnimi manjšinami in iz civilizacije, ponosne na svojo tisočletno kontinuiteto, narediti »talilni lonec«? Mao Zedongu je to uspelo na ta način, da je prepovedal kulturo in vero, »priredil« zgodovino in »točko taljenja« dosegel z revščino kot skupnim sredstvom duhovnega očiščenja. Deng Xiaoping je upal, da mu bo to uspelo s tem, ko bo potisnil v ozadje razprave o zgodovinskih resnicah, nato pa vso družbo oziroma vsaj njeno večino potopil v proces bogatenja kot skupno pot v novo narodnostno ozaveščanje.
Sedanjemu predsedniku Xi Jinpingu je jasno, da sta ostala oba poskusa nedokončana, tako da se je znašel pred najresnejšo krizo identitete naroda in legitimnosti partije. V takšnih razmerah pa je vera kanal za »sovražno delovanje«. Zlasti tista, katere center je nekje izven kitajskih meja.
Ta problem je trenutno seveda najbolj izrazit v Xinjiangu, kjer postajajo Ujguri pod represivno politiko, ki duši njihovo kulturno, versko in etnično avtonomijo, vse pogosteje predvsem muslimani. Del Ujgurov se je vključil v mrežo islamskih skrajnežev in ti v resnici po verskih kanalih v to pokrajino prinašajo radikalne separatistične ideje, s katerimi opravičujejo najbolj gnusne teroristične napade na nedolžne državljane.»Biti vernik,« je opozoril Zhang Chunxian, »prvenstveno pomeni biti dober državljan. Samo takrat, ko je nekdo dober državljan, je lahko tudi dober vernik.«
Konferenca v Urumchiju je pravzaprav odsev spora med kitajsko naklonjenostjo gospodarski globalizaciji in kitajsko potrebo po tem, da deglobalizira vere. Vse vere. Nova kitajska »svilna cesta« mora potekati skozi vse države, od koder se v Xinjiang preliva islam v vseh niansah – od zmerne do džihadistične. Kako odpreti proge, ceste in mostove, hkrati pa preprečiti, da bi se po teh poteh širile tudi verske zasnove?
A za partijsko vodstvo se problem očitno ne skriva samo v islamu. Centralna disciplinska komisija Komunistične partije Kitajske (KPK) je prejšnji mesec izrazila zaskrbljenost zaradi povečanja števila vernikov med člani partije in opozorila, da utegne odmikanje od dialektičnega materializma postati predmet disciplinske inšpekcije.
KPK šteje 86,7 milijona članov. Številčnejša je le še indijska stranka Baratija Džanata (BJP), ki ima menda 88 milijonov članov. A medtem ko se BJP trdno opira na hinduizem, mora, kot to opozarjajo njeni voditelji, KPK ostati ateistična. Najbolje bi bilo, da njeni člani ne bi verovali v nič, celo ne v komunizem, saj so se številni člani partije kateri od cerkva (najpogosteje protestantski) pridružili prav zaradi razočaranja, ker v današnji kitajski politiki ni ostala niti najmanjša sled njihovih komunističnih idealov.
Kitajsko partijsko vodstvo je ta teden zelo pozorno spremljalo tudi velike proteste burmanskih budistov, ki so pod vodstvom menihov potekali v državi Rakhine, in to zaradi napovedi vlade, da bo nudila pomoč pripadnikom ljudstva Rohingja, ki na ladjah tavajo po Bengalskem zalivu. Protesti so se razširili po desetih mestih te burmanske države in povsem jasno je, da bo imel budistični nacionalizem velik vpliv na izid parlamentarnih volitev, ki so napovedane za november.
Kitajsko partijsko vodstvo si želi domoljubne vernike, hkrati pa od njih zahteva, da doziranje nacionalizma prepustijo partiji. Če je že potreben zgled za to, kako se to počne, je to mladi enajsti pančenlama Gjaltsen Norbu, ki je prejšnji teden med srečanjem z Xi Jinpingom obljubil, da bo enotnost domovine zanj vedno najvišji cilj. Ateistično partijsko vodstvo tako v njem ni kar tako prepoznalo reinkarnacijo prejšnjega pančenlamne in dečka, ki ga je pred točno dvajsetimi leti izbral dalajlama, umaknilo z javnega prizorišča. Tako je po partijskih merilih videti pravi vernik.
