Tiskane izdaje
Vse odkar je kitajsko armadno glasilo pred praznovanjem 70. obletnice zmage nad fašizmom opozorilo, da se druga svetovna vojna ne bi razširila na azijska tla, če bi bila takrat kitajska vojska dovolj močna, ni nikakršnega dvoma o tem, zakaj azijska sila za oboroževanje vsako leto porabi 150 milijard dolarjev.
Zato, da bi preprečila tretjo svetovno vojno.
Približno tako bo na varnostnem dialogu Shangri-la, ki bo od petka do nedelje potekal v Singapurju, admiral Sun Jianguo argumentiral tudi gradnjo umetnih otokov v Južnem kitajskem morju. In tako bo njegova 29-članska delegacija obrazložila tudi novo pomorsko strategijo, ki so jo ta teden objavili v obliki »bele knjige o obrambi«. Kitajska mora vojno mornarico usposobiti za izhod na daljne oceane. Ker je v preteklosti že doživela grenkobo imperialističnih osvajanj, ne bo v prihodnje nikoli več dovolila, da bi okoli njenega ozemlja potekali spopadi, v katerih sama ne bi imela dovolj moči, da bi prevzela odločilno vlogo.
»Zgodovina nas uči, da moramo vzpostaviti ljudsko obrambo, tako da bo ta sposobna zadovoljiti potrebe naše gospodarske izgradnje in državne varnosti,« je vse skupaj na kratko komentirala predstavnica za tisk kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying.
Dialog Shangri-la bodo letos zaznamovali trije »T«: terorizem, trgovina in teritorialni spori. So pa organizatorji že vnaprej napovedali, da bo prevladoval tretji »T«, saj je srečanje, posvečeno varnosti azijsko-pacifiškega območja, že vnaprej prežeto z napetostjo med Kitajsko in ZDA, ki je precej prevladala nad na videz stabilnimi dvostranskimi odnosi med obema silama.
Kitajska ima otočje Spratly za del svojega ozemlja in preprosto ne priznava tega, da bi lahko bilo kaj spornega v njenem dograjevanju tamkajšnjih čeri, ki se pospešeno spreminjajo v vojaško oporišče.
Ameriški obrambni minister Ashton Carter je izrecno zahteval, naj nemudoma ustavijo dela na otokih, ki si jih lastijo tudi nekatere druge okoliške države, prav tako jasen je bil tudi kitajski odgovor: najprej so položili temelje za dva svetilnika, nato pa so na otok, ki so ga pred tem umetno povečali, pripeljali orožje. Okoliške države domnevajo, da bi lahko kitajska Narodnoosvobodilna vojska (NOV) tam namestila daljnosežne radarje, protiletalske topove in izvidniška letala, tako da bi se do pred kratkim komajda vidne morske čeri spremenile v nepotopljivo letalonosilko, trdno zasidrano kakšnih 2000 kilometrov daleč od kitajske celine. Če sodimo po »beli knjigi«, ki so jo objavili v začetku tega tedna, se kitajska vojna mornarica razvija prav v tej smeri.
Vsi okoliški opazovalci se sprašujejo, zakaj Kitajska tako pospešeno izvaja dela prav v tem delu Južnega kitajskega morja, ki je tako blizu Filipinov. Pod sedmimi koralnimi čermi, ki jih je kitajska vojska dogradila in razširila, se morda skrivajo rezerve nafte in plina, vendar pa je azijski sili, kot to ugotavlja analitik Forbesa Christopher Helman, trenutno več do nafte in plina, ki plujeta nad domnevnimi nahajališči.
»Očitno ne gre za turizem,« je pripomnil avstralski obrambni minister Dennis Richardson. Očitno gre za potrebo Kitajske po tem, da vzpostavi nadzor nad najpomembnejšimi prometnicami, po katerih vsako leto potuje na milijarde sodov nafte in več sto milijard kubičnih metrov tekočega naravnega plina. Po tej morski poti na leto prepeljejo za več kot pet tisoč milijard dolarjev energentov in drugega blaga. »Vzpostavi nadzor nad to pomorsko potjo in imel boš nadzor nad energetsko varnostjo celotne Azije,« pojasnjuje Helman.
»Naj vam bo jasno: ZDA bodo letele, plule in delovale povsod, kjer nam to dovoljuje mednarodno pravo, tako kot to počnemo po vsem svetu,« je zagrozil Carter, preden se je odpravil v Singapur. »Kitajska odločnost, da zaščiti svojo neodvisnost in ozemeljsko celovitost, je trdna kot skala,« je na to odgovoril Zhu Haiquan, predstavnik za tisk kitajskega veleposlaništva v Washingtonu. Analitiki, ki že dolga leta spremljajo razmere v Južnem kitajskem morju, pravijo, da je povsem jasno, da azijska sila prav v teh strateško pomembnih vodah preverja ameriško politično voljo in prevlado. Zato je po mnenju številnih opazovalcev ta del sveta postal najbolj nevarno potencialno žarišče, iz katerega bi se lahko zlahka razplamtel požar z nepredvidljivimi posledicami. Diplomacija je potrebna bolj kot kdaj prej. A kaj bi lahko z njo dosegli, ko pa kitajski mediji že odkrito sporočajo, da je v primeru, če je končni cilj ZDA ustaviti Kitajsko pri gradnji otokov, »kitajsko-ameriška vojna v Južnem kitajskem morju neizbežna«.
Dialog Shangri-la je priložnost za odrešilno diplomacijo. Admiral Sun prihaja vrhunsko pripravljen na besedni spopad s Carterjem in drugimi obrambnimi ministri azijsko-pacifiškega območja. Kompromisi so namreč z obeh strani izključeni. Največ, kar bi lahko pričakovali, je vzpostavitev boljše komunikacije med obema vojskama, tako da bi se izognili neželenim napakam in presenečenjem s tragičnimi posledicami.
Že leta se postavlja vprašanje, ali je kitajska rast za Ameriko neizbežni izziv, prejšnji mesec pa je harvardski politolog Graham Allison opozoril ameriški senat, da je »v zadnjih 500 letih v 12 od skupno 16 primerih vojna izbruhnila po tem, ko je nastajajoča sila izzvala obstoječo silo«, nato pa citiral Tukididovo pojasnilo spora med Atenami in Šparto. Razvoj Aten (beri Kitajske) je izzval strah pri Špartancih (beri Američanih), ki so imeli prevlado, in to jih je pahnilo v vojno.
In zdaj nenadoma vsi govorijo o »Tukididovi pasti«, v katero bi se lahko ujeli kitajsko-ameriški odnosi. Čeprav nekateri opozarjajo, da slabe zgodovinske analogije in napačno uporabljene teorije včasih kitajske in ameriške politike pripeljejo do tega, da se eni do drugih vedejo bolj agresivno, za zdaj še vedno nihče ne ponuja dobre rešitve za ohladitev Južnega kitajskega morja. Do vrelišča ostaja le še nevarno malo prostora. In namesto da bi Kitajska s krepitvijo svoje vojske preprečila tretjo svetovno vojno, se ji približuje z odločnim korakom. Čeprav si je ne želi, je nad morjem že slutiti spopad.
