Kako državi reči: »Ljubim te!«

Tuje časopisne hiše so že dolgo­ na kitajskem nakupo­valnem seznamu. Kitajski multimilijonar­ je poskušal kupiti New York Times. Neka medijska grupacija se je pogajala o nakupu Newsweeka. Po tihem se je govorilo celo o tem, da se je nekdo iz Pekinga zanimal za nakup britanskega Financial Timesa.

Nato pa je končno Jack Ma pred dvema tednoma objavil, da njegova spletna družba Alibaba kupuje hongkonški South China Morning Post (SCMP). Medtem ko je on zagovarjal svojo odločitev, da bo za časopis, ki izhaja v angleškem jeziku, odštel 266 milijonov ameriških dolarjev, ob tem pa trdil, da je prevzem hiše, ki letno zasluži 12-krat manj od omenjene vsote, čista poslovna poteza, so mnogi posumili, da je Maja prisililo v nakup kitajsko partijsko vodstvo ali ga vsaj nagovorilo k sklenitvi tega posla.

SCMP je namreč najvplivnejši dnevnik na tem območju in po­osebljenje medijskih svoboščin, ki so bile Hongkongu zajamčene, ko je znova prešel pod kitajsko oblast. Na njegovih straneh je mogoče, denimo, prebrati, kakšne so sobe za zasliševanje kitajskih funkcionarjev, osumljenih korupcije, kako so kitajskim ženskam preprečevali, da bi imele več kot enega otroka, in koliko so še živi spomini na tiananmenski pokol. Zdaj se mnogi sprašujejo, ali se bo profil tega časopisa spremenil, pisanje o Kitajski pa polepšalo.

Izboljšati podobo Kitajske v medijih

Jack Ma pravi, da se ne bo spremenil. Pa tudi, da se bo. Čeprav te dni ob vsaki priložnosti prisega, da ne bo vplival na neodvisnost uredniške politike časopisa, je kljub temu odkrito priznal, da je njegov motiv za to naložbo, ki so jo celo njegovi finančni svetovalci ocenili kot slabo, »izboljšati predstavljanje Kitajske v medijih«.

»Ko pogledam, kako glavni zahodni časopisi pišejo o Kitajski, se mi zdi, kot da to počnejo skozi nekakšno prizmo,« je dejal Ma. »To je prizma, skozi katero je Kitajska videti kot komunistična država in iz tega nato izhaja vse drugo … Mi gledamo drugače in prepričani smo, da je treba stvari predstaviti takšne, kot so.«

Tako je SCMP dobil novo nalogo. Od 1. januarja prihodnjega leta bo odgovorna urednica SCMP Tammy Tam, ki bo prva ženska na čelu časopisa, ustanovljenega leta 1903, ko je bila Kitajska še cesarstvo, Hongkong pa precej manj pomemben kot Šanghaj. Številni kolumnisti in komentatorji menda že zapuščajo uredništvo, saj se bojijo velikih sprememb. Tisti najbolj kritični, kot so Philip Bowring, Kevin Rafferty ali Frank Chinga, so že dobili odpoved.

Opazno usihanje kritičnosti

Družba Alibaba je prevzela večinsko lastništvo nad SCMP od malezijskega tajkuna Roberta Kuoka, ki je to medijsko hišo leta 1993 kupil od Ruperta Murdocha. Nakup zajema celotno družbo s tiskanimi in digitalnimi izdajami, medijskimi posli, konferencami in delavnicami, največji izziv pa se obeta dnevniku. Usihanje kritičnosti na njegovih straneh je bilo opazno že nekaj let. Članke o kočljivih temah so brez pojasnila umikali, Hongkonžani pa se zdaj bojijo, da bo svobode še manj. Pa tudi tega, da bo SCMP postopoma postal podoben časopisu China Daily, ki v angleškem jeziku izhaja v Pekingu, tako da se bo na koncu tudi Hongkong počasi spremenil v zgolj eno od kitajskih mest. In to v enega manj pomembnih kitajskih centrov.

Jack Ma je poskusil odgnati vse skrbi z retoričnim vprašanjem, »zakaj mislite, da smo mi drugačni lastniki od kogarkoli drugega«, a je kljub temu jasno, da njegovega prevzema SCMP ni mogoče enačiti z nakupom Washington Posta, ki ga je izpeljal lastnik Amazona Jeff Bezos.

Čeprav je Ma eden najbogatejših prebivalcev Kitajske, mu njegovo 22 milijard dolarjev vredno premoženje ni omogočilo dviga nad državo in komunistično partijo. Dejstvo, da poslovni imperij Alibaba ponuja okoli 14 milijonov delovnih mest, pa mu ni nikoli omogočilo vplivanja na politične odločitve. Partija vsekakor potrebuje Maja, in to še zlasti v tej fazi, v kateri je razvijanje potrošnje ključno za povrnitev gospodarske vitalnosti. Še toliko bolj partijo potrebuje Ma, o katerem domnevajo, da je njen član, glede na to, da je v Alibabi ustanovil partijski komite in predaval, kakšen mora biti »pravi član partije« (»kot idealna kombinacija idealista in pragmatika«), je dejal.

Ko si milijarder želi isto kot partijsko vodstvo

V prihodnjih nekaj letih se bo pokazalo, ali je Jack Ma kupil SCMP, katerega dnevna naklada je trdnih 100.000 izvodov, zato, da bi prek tega časopisa širil svoj poslovni domet, ali zato, da bi iz njega naredil »vzoren« tiskani medij, ki bo pošiljal v svet »pravo sliko« o Kitajski.

Prav tako ni izključeno, da si kitajski milijarder v resnici želi točno tisto, kar si želi partijsko vodstvo: da bi svet končno vzljubil Kitajsko. Azijska sila se je v minulih dveh desetletjih hitro vzpenjala na vseh področjih, vendar njenih zavidanja vrednih dosežkov druge države niso spremljale z naklonjenostjo. Pravzaprav je bilo ravno obratno. Tako se je Kitajska vse bolj spreminjala v velikana, ki hrepeni po ljubezni. Zato se je v zadnjih nekaj letih partija osredotočila na vzpostavljanje kulturne mehke sile, za katero je eden od pomembnih pogojev prav naklonjenost medijev.

»Država ne zahteva, da ji rečeš, 'ljubim te',« je Jack Ma komentiral svoj odnos s kitajskim vodstvom. »Država hoče vedeti, ali lahko rešiš probleme.« In prav to vprašanje se zastavlja zdaj: so svobodni hongkonški mediji problem, ki ga bo milijarder rešil za državo? In kaj je splošna svoboda, če prevladuje prepričanje, da obstaja »prava resnica«, ki jo je treba le še prenesti na časopisne strani?