Kako naprej, ko imajo, ko gre za pravice, vsi prav?

To je ključni trenutek v odnosih, v katerem je treba jasneje kot kdaj koli prej poudariti človekove pravice.

Objavljeno
22. junij 2017 18.15
reut*VEHICLEREGISTRATIONS/APRIL
Zorana Baković
Zorana Baković
Evropsko unijo je (znova) razdelilo vprašanje, ali je treba­ v odnosih s Kitajsko vztrajati­ pri človekovih pravicah. Prejšnji teden je Grčija nasprotovala izjavi, ki jo je Bruselj nameraval pred­ložiti svetu ZN za človekove pravice, da bi opozoril na zatiranje civilne družbe in preganjanje liberalnih odvetnikov.

Nato se je pojavilo vprašanje, ali naj EU odpove dialog o človekovih pravicah s Kitajsko, ki je bil napovedan za ta teden, in počaka na razmere, v katerih bi imela takšna srečanja več smisla. Deset organizacij za človekove pravice, med katerimi so tudi tiste, ki se zavzemajo za pravice Tibetancev in Ujgurov, je namreč pozvalo EU, naj »preneha varčevati z lastno kredibilnostjo«, kot je dejala Sophie Richardson, direktorica za Kitajsko v organizaciji Human Rights Watch, in naj »raje preusmeri svoja prizadevanja na sprejetje pomembne spremembe na Kitajskem«.

EU nima ne sočutja 
ne namena

V treh tednih je EU kar trikrat pokazala, da nima ne namena ne sočutja, pa tudi ne strateške vizije za ustavitev poplave kršitev človekovih pravic na Kitajskem, je opozorila Sophie Richardson. Svet Evrope in evropska komisija sta imela priložnost za obsodbo poslabšanja razmer v azijski sili, ko so se evropski funkcionarji v začetku tega meseca v Bruslju na rednem vrhunskem srečanju sestali s kitajskim premierom Li Keqiangom, pa vendar ni noben evropski voditelj niti omenil političnih zapornikov in državljanov EU, ki prestajajo kazen v kitajskih zaporih.

Tudi 4. junija, ob 28. obletnici pokola na Trgu nebeškega miru, EU ni pozvala vodstva v Pekingu, naj na novo opredeli državljansko gibanje iz leta 1989 in se morda končno opraviči za številne žrtve oboroženega ­zatrtja ­demonstracij.

Na koncu so zamudili še tretjo priložnost za omenjeno vprašanje, in sicer 15. junija, ko EU svetu ZN za človekove pravice ni predložila opozorila Pekingu zaradi napada na kritično mišljenje in nenehno kršenje temeljnih svoboščin.

Za ta spodrsljaj je kriva Grčija, ki je z nasprotovanjem tej potezi dejansko dala veto na predložitev stališča EU v svetu ZN. Obrazložitev vodstva v Atenah se zdi znana: zakaj bi postavljali to vprašanje, ko je vsem jasno, da je izpostavljanje konkretne države kontraproduktivno? »To ne bi pripomoglo ne k uveljavitvi človekovih pravic v tej državi ne k njenim odnosom z EU,« so izjavili diplomatski viri v grškem glavnem mestu.

Dialog ne bo prinesel koristi

Problem je v tem, da imajo prav tako organizacije za človekove pravice, ki menijo, da od dialoga ne bo koristi, kot grška vlada, ki se ji zdi kontraproduktivno povzdigovanje glasu v svetu ZN. Resnično se je treba vprašati, zakaj zapravljati čas in sredstva za srečanje, ki se ga bodo tokrat udeležili še nižji funkcionarji kitajske vlade kot sicer, če je vnaprej jasno, da se s tem ne bo nič spremenilo: odvetniki, ki so bili najeti za posredovanje v primerih kršenja človekovih pravic, ne bodo izpuščeni, ne bo se zmanjšal nadzor nad liberalnimi aktivisti, nič bolje ne bo Tibetancem in še toliko manj Ujgurom, katerih zvestoba dalajlami oziroma islamu je že ocenjena kot nevarnost, ki ogroža državno varnost.

Prav ima tudi Grčija, ki meni, da s poseganjem v kitajsko notranjo politiko na mednarodnem srečanju ne bi ničesar dosegli. Azijska sila bi tako kot običajno na hitro zbrala koalicijo za protinapad, ponudila prepričljive argumente o tem, kaj vse se je znotraj njenih meja izboljšalo, in pozvala Evropejce, naj razmislijo o tem, kaj se dogaja s človekovimi pravicami na njihovi celini.

Dialog o človekovih pravicah je samo ena od več deset javnih razprav med EU in Kitajsko. Od njene ustanovitve leta 1995 so jo do zdaj odpovedali samo enkrat zaradi kitajskega protesta ob dodelitvi Nobelove nagrade za mir disidentu Liu Xiaoboju, ki je takrat prestajal 11-mesečno zaporno kazen.

Za evropske funkcionarje je bila to vedno manj tvegana pobuda, ki je zagotavljala komunikacijo med Brusljem in Pekingom celo o tej občutljivi temi. Predstavniki obeh strani so se sestali dvakrat na leto in evropski funkcionarji so bili zadovoljni že s tem, da so bili kitajski sogovorniki pripravljeni poslušati, kaj vse skrbi EU in kje vse bi si Evropejci želeli videti premike v državi, ki je prav zdaj njihova največja trgovinska partnerica, in to takoj za ZDA (EU je hkrati postala največja trgovinska partnerica ­Kitajske).

Grški motivi povezani 
s kitajskimi naložbami

Čeprav je bilo v minulih dveh deset­letjih na tem področju veliko praznega razpravljanja, je letos ta dialog pomemben, ker pod vplivom ZDA z Donaldom Trumpom na čelu v odnosih med EU in Kitajsko izvajajo previdno uglaševanje, če že ne popolnega ­preoblikovanja.

Čeprav ima Grčija morda prav, ko trdi, da v svetu ZN za človekove pravice nima smisla pribijati na križ Kitajske, zbuja posebno skrb misel, da so grški motivi za ustavitev te pobude pravzaprav kitajske naložbe. Gre za več milijard evrov, ki jih potrebujejo tako vlada Aleksisa Ciprasa kot grška infrastruktura, lastniki ladij, pristanišča, telekomunikacije in energetski sektor. Samo grška družba Kopeluzos je pred kratkim podpisala sporazum s kitajsko skupino Shenhua o razvoju zelene energije, vreden skoraj 3 milijarde evrov, kitajski državni distributer elektrike pa je napovedal nakup 24 odstotkov grškega električnega omrežja za 320 milijonov evrov. Je treba posebej spomniti na to, da je kitajski koncern Cosco kupil 51 odstotkov lastništva nad pristaniščem Pirej?

Nekaj podobnega se je zgodilo marca, ko je Madžarska preprečila EU, da bi se podpisala pod peticijo z izrazi zaskrbljenosti za usodo kitajskih odvetnikov, ki jih v priporu pogosto telesno trpinčijo. Tako kot takrat so tudi zdaj v Pekingu z odobravanjem sprejeli »pravo stališče« Madžarske oziroma Grčije, ki si prizadevata predvsem za »izboljšanje življenjske ravni« in ne tolika za neuspešne obtožbe na račun Kitajske.

Zdaj je na vrsti modro evropsko vodstvo. Odpoved dialoga bi bila koristna, če bi lahko v Bruslju učinkovito utrdili vrste in bi se dalo v prihodnjem krogu pogovorov pojasniti kitajskim partnerjem, zakaj so za Evropejce človekove pravice resnično pomembne in zakaj se jim zdijo še pomembnejše zdaj, ko se širi sodelovanje s Kitajsko. Vse to je treba formulirati čim prej, preden bo azijska sila gluha za takšne teme in bo brez zadržkov povedala, da se ji zdi odveč ves čas ponavljati isto vprašanje: kaj hočete - človekove pravice ali naložbe?