Tiskane izdaje
»Če so trditve v članku resnične, bi radi zaploskali kitajskemu delovanju proti vohunjenju.« Tako je v ponedeljek partijsko glasilo Global Times v uvodniku komentiralo članek, objavljen v soboto v New York Timesu, v katerem so zatrdili, da je kitajska vlada aretirala ali usmrtila vsaj 20 ovaduhov ameriške centralne obveščevalne agencije (Cia).
New York Times je navedel trditve več dejavnih in nekdanjih ameriških obveščevalcev ter poročal, da je Kitajska od leta 2010 sistematično rušila prizadevanja Cie, ki je poskušala razmestiti svoje vire po tej državi. Več let je bila ta mreža ena najučinkovitejših v ameriškem globalnem vohunskem delovanju, vendar je že vlada nekdanjega predsednika Baracka Obame opazila, da iz Kitajske prihaja čedalje manj informacij.
Do leta 2010 je Cia vključevala svoje ljudi globoko v notranje kroge kitajske partije in vlade, zato je imela na voljo kakovostne informacije o dogajanju za zaprtimi vrati Zhongnanhaia (rezidenca najpomembnejših kitajskih voditeljev). Nekateri od njih, je bilo zapisano v New York Timsu, so bili kitajski državljani na zelo visokih položajih in globoko razočarani nad korupcijo v državi. Drugi so bili Američani kitajskega rodu, ki so, kakor so predvidevali v preiskavi, postali dvojni agenti in razkrili kitajskim tajnim službam del vohunske mreže ter tako močno škodili Cii.
Ko je konec devetdesetih let prejšnjega stoletja ameriško zunanje ministrstvo objavilo del zaupnih dokumentov o ameriški politiki do Tibeta, je potrdilo nekdanje sume o dejavni vlogi Cie na »strehi sveta«. Pravzaprav so bolj presenetile natančne proračunske postavke, ki jih je ameriška obveščevalna služba imela na voljo za usposabljanje tibetanskih gverilcev znotraj in zunaj kitajskih meja. Od skupnih skoraj 2 milijonov dolarjev so največ namenili usposabljanju in podpori 2100 tibetanskih borcev v Nepalu, del sredstev pa uporabili tudi za poligon v Koloradu in prevoz tam usposobljenih tibetanskih gverilcev od Kolorada do Indije.
Nevarni prevratni element
Veliko sredstev so namenili tudi za podporo 14. dalajlami, ki od upora v Lhasi leta 1959 živi v izgnanstvu v indijskem mestu Dharamshala, uradni Peking pa ga ima za separatista in zato enega najnevarnejših prevratnih elementov, ki ogrožajo državno enotnost.
Ko je Kitajska leta 1964 preizkusila svojo prvo atomsko bombo, je Cia nameravala ustvariti vohunsko mrežo na Tibetu. Ta bi vsebovala približno 20 »nastanjenih agentov«, dve skupini opazovalcev prometnih poti v regiji in šest skupin za opazovanje meje. Njihova naloga bi bila spremljati premike kitajske vojske in zbrati vse podatke o jedrskem programu, vendar so mrežo onesposobili, ko se je leta 1966 začela velika kulturna revolucija, zaradi katere se je več milijonov kitajskih državljanov preselilo iz ideoloških razlogov.
Delovanje Cie na Tibetu se je končalo z obiskom predsednika Richarda Nixona na Kitajskem leta 1972, toda čeprav je dalajlama še nekaj časa prejemal denarna sredstva agencije, je odkrito govoril, da je bilo delovanje agencije škodljivo in je bolj koristilo ameriškim kakor tibetanskim interesom.
Kitajski sistem je bil vedno precej bolje organiziran pri vohunjenju za državljani kakor pri obveščevalnih operacijah, usmerjenih proti drugim državam, vendar so se kljub temu že agenti Mao Zedonga srečali s profesionalci iz Cie v jugovzhodni Aziji, kjer je bila ena najpomembnejših nalog agentov Cie preprečiti krepitev komunističnih gibanj, ki jih je podpiralo kitajsko partijsko vodstvo.
Atentat na Kim Džong Una?
Zdaj se zdi, da je Cia spet pred kitajskimi vrati, toda tokrat pred severovzhodnimi. Severna Koreja je že pred nekaj časa obtožila ameriško vohunsko agencijo načrtovanja atentata na Kim Džong Una, in to prav s takšnim bojnim strupom, s kakršnim so na letališču v Kuala Lumpurju ubili njegovega starejšega polbrata Kim Džong Nama. V soboto so v Pjongjangu objavili tudi videoposnetek, na katerem je Kim Song Il priznal, da so ga zavedli in vključili v peklenski načrt Cie.
Posnetek prikazuje Kima, ki z ameriškimi uradniki razpravlja o tem, kako izvesti atentat, nato priznava, da so se pogovarjali tudi o podrobnostih, povezanih s tem, kako vnesti ustrezno količino biokemičnega strupa v hladilni sistem v prostorih, v katerih živi vodja.
Ko je že sum Pjongjanga, da se nameravajo ZDA infiltrirati v palačo vodje, postal nov razlog za intenzivnejše raketne poskuse, je Cia znova dokazala, da je sovražnik Pekinga. Težko je vedeti, ali bi se Severna Koreja tudi brez navzočnosti ameriškega vohunskega očesa vsak teden odločila za izstrelitev močnih balističnih projektilov, kakor to zdaj počne, vendar je jasno, da je že sum, da bi lahko obstajal načrt za atentat na vodjo, dovolj dober razlog za to, da se namenja več energije in sredstev v raketni in jedrski program.
Za Kitajsko je to eden največjih varnostnih izzivov. Zato si Peking čim bolj prizadeva, da bi pod noge vohunov iz Cie podložil svileni šal in onesposobil vsaj tisti del ameriške mreže, ki zbira podatke o tem, kaj vse bi se lahko zgodilo v kitajskem vodstvu, če bi se začele velike spremembe v regiji.
»Cia je očitno povečala vohunsko delovanje na Kitajskem, zato se bodo neizogibno povečala tudi kitajska protiobveščevalna prizadevanja,« je zapisano v uvodniku Global Timesa. »Ne glede na to, kaj si o tem mislijo Američani, bo mednarodno pravo potrdilo, da je kitajsko delovanje pravično in zakonito, vohunjenje Cie pa nezakonito.« Nesmiselno je samo to, je zapisano v uvodniku, da so za ameriške medije ZDA vedno na plemeniti strani, ne glede na to, ali lovijo tuje vohune ali pošiljajo v akcijo svoje.
