Kam z na stotine tisočev beguncev, ki so obtičali v Libiji?

V Libiji, razpadli državi z dvema­ vladama in podivjanimi milicami, ki se bojujejo za oblast, je po razpoložljivih podatkih obtičalo od 700.000 do milijon beguncev. Afriška unija (AU) bi rada z Mednarodno organizacijo za migracije (IOM) te migrante vrnila v države izvora.

Tak je vsaj načrt. O njem sta se po objavi videa o suženjskem preprodajanju beguncev v Libiji, ki je šokiral tudi voditelje afriških in evropskih držav med nedavnim afriško-evropskim vrhom v Abidžanu (Slonokoščena obala), minuli konec tedna v Berlinu pogovarjala tudi kanclerka Angela Merkel in vodja mednarodno priznane libijske vlade narodne enotnosti s sedežem v Tripolisu Fajez al Saradž. Voditelj »uradne« libijske vlade (njegov nasprotnik in vodja »druge« libijske vlade je general in vpliven vojaški poveljnik Halifa Haftar, ki ima sedež v Tobruku) je v pogovoru s kanclerko poudaril, da bo Libija nujno potrebovala izdatno finančno in politično pomoč, saj je ureditev razmer z begunci odvisna predvsem od korenitega izboljšanja in stabilizacije splošnih razmer v državi.

Te so še vedno zelo zapletene. Ne nazadnje je po nekaterih približnih ocenah skoraj polovica beguncev, kar lahko pomeni tudi do pol milijona, verjetno ujetih na območjih, ki jih nadzorujejo različne libijske milice in torej niso pod nadzorom uradne vlade narodne enotnosti. Kakšne so v resnici razmere v teh begunskih taboriščih, ne ve nihče.

Kritično o vračanju

Načrte o vračanju beguncev – nekateri govorijo o 400.000, Afriška unija pa bi jih za začetek rada vrnila v domovino vsaj 20.000, za kar bi potrebovali najmanj šest tednov – kritizirajo tudi različne nevladne in humanitarne organizacije. V organizaciji Zdravniki brez meja so zatrdili, da je obljubljenega denarja bistveno premalo, v Amnesty International (AI) pa so opozorili, da so načrti o vračanju nerealni, da jih ne bo mogoče uresničiti in da Evropski uniji služijo predvsem zato, da bi se znebila lastne odgovornosti, je v pogovoru za Deutsche Welle dejala strokovnjakinja AI za azilno politiko Franziska Vilmar. Po njenih besedah je razveseljivo, da se je politika končno začela ukvarjati s katastrofo, na katero v organizaciji že dolgo opozarjajo, vendar so problemi ogromni.

Nihče namreč ne ve natanko, kje sploh so begunci in koliko jih je. Veliko, če ne kar večina, jih je najbrž v taboriščih, ki jih ne nadzoruje libijska vlada, ampak različne milice, ali pa so celo v rokah kriminalnih tolp, kamor si ne upajo niti predstavniki mednarodne organizacije Združenih narodov za begunce (UNHCR). Odprto je tudi vprašanje, kdo bo sploh hotel sprejeti »evakuirance« iz Libije. V Čadu ali Nigru, prek katerih potuje večina beguncev, so razmere podobno slabe, domov pa številni ne morejo in se tudi nočejo vrniti, kar pomeni, da se bodo prej ali slej znova znašli v Libiji in poskusili prebegniti čez Sredozemlje v Evropo.