Tiskane izdaje
Haag − Uničevanje kulturne dediščine je vojni zločin. Hud zločin, ki ne bo ostal spregledan. In kazen zanj? Devet let zapora. Tako je odločilo mednarodno kazensko sodišče (ICC), ki je v torek obsodilo malijskega džihadista Ahmada al Fakija al Mahdija, odgovornega za uničenje ostankov zgodovine v Timbuktuju. A se kulturna dediščina pod načrtno silo krampov in lopat ter težo bagrov ni zdrobila le v prah in kamenje v Maliju, ampak tudi na drugih konfliktnih območjih, kjer človek in njegova dediščina ne pomenita veliko.
Mesto Timbuktu stoji na prehodu v saharsko puščavo in je nekdaj veljalo za živahno trgovsko križišče med severom in jugom. Prepojeno je z zgodovino in kot tako na seznamu Unescove svetovne dediščine. »Ko so pričeli uničevati Timbuktu, smo tukajšnji ljudje trpeli,« je oktobra lani za spletni portal voanews.com povedal Alesane Hassey, vodja kamnosekov, ki so se pred dvema letoma s tradicionalnimi orodji in materialom lotili obnove devetih mavzolejev in poškodovanih vrat mošeje Sidi Jahja, uničenih leta 2012.
Obseden z zlimi duhovi
Ukaz za uničenje ostankov zgodovine, najstarejši mavzolej sega v 13. stoletje, je pred dobrimi štirimi leti dal vodja tako imenovane brigade za manire Ahmad al Faki al Mahdi, pripadnik z Al Kaido povezane džihadistične skupine Ansar Dine. Nekdanji učitelj je mesec dni pred obsodbo priznal krivdo in se pokesal za zmotno dejanje. Pojasnil je, da so ga obsedli »zli duhovi«, in muslimane po svetu pozval, naj ne sledijo njegovemu zgledu. Tako v ICC kot Unescu upajo, da bo obsodba dovolj veliko svarilo, da bo pred podobno usodo obvarovala kakšno drugo kulturno dediščino, v bližini katere se bije vojna.
Nekdanji učitelj, ki je dal uničiti Timbuktu. Foto: Bas Czerwinski/ANP/AFP
»To je vojni zločin in odgovarjali bodo za uničenje teh pomembnih najdišč,« je sporočilo obsodbe za AFP razložila glavna tožilka ICC Fatou Bensouda. Tudi v Unescu so prepričani, da ima devetletna zaporna kazen »pomembno težo«. Ne le za celotno človeštvo, ampak tudi za skupnosti, ki so skozi stoletja ohranjale in častile tisto, kar so postavili predniki.
»Uničenje templjev in zgodovinskih krajev je postalo nekaj običajnega, tudi kot način poniževanja skupnosti, pogosto v imenu zelo stroge verske ideologije, ki se zavzema za skrajno obliko ikonoklazma in nasprotuje malikovanju,« je za Delo pojasnil Ömür Harmanşah, profesor umetnostne zgodovine na univerzi v Illinoisu v Chicagu, ki se ukvarja z arhitekturo in arheologijo antičnega Bližnjega vzhoda.
Zanj je uničenje kulturne dediščine le še eden od načinov verskega in kulturnega čiščenja. »Cilj je prekiniti intimno vez ljudi s krajem, kjer bivajo in se preživljajo.« Hkrati so posnetki uničevanja artefaktov in objektov, zgrajenih pred stoletji, po njegovih besedah odstrnili pogled v zaodrje, kjer potekata plenjenje in prodaja dediščine na črnih trgih.
»Obsodba malijskega džihadista bi lahko upočasnila uničenje, a sam nisem tako optimističen, saj je težava strukturna in obsežna, s politično-ekonomskim ozadjem in dolgo zgodovino bolečega nasilja.«
Poniževanje in novačenje
Timbuktu, imenovan tudi mesto 333 svetnikov, še zdaleč ni bil edini, ki je v zadnjih letih izgubil delček časa. Lani so se na spletu bliskovito širile fotografije in posnetki pripadnikov Islamske države v Siriji in Iraku, kjer so se zgodovinskih dragocenosti lotili z buldožerji, orodjem in ognjem.
Po podatkih organizacije za zaščito sirske arheologije APSA so vladne in uporniške sile ter džihadisti od začetka sirske vojne marca 2011 uničili, poškodovali ali izropali več kot 900 arheoloških najdišč po danes razdejani državi. Najbolj odmevno je bilo uničenje dveh starodavnih templjev v Palmiri – dve tisočletji star tempelj Bel so razstrelili teden dni po tem, ko so opustošili rimski tempelj Balšamin. Oba sta bila na seznamu Unescove dediščine.
V iraškem mestu Mosul so v plamenih izginile knjige in redki rokopisi, ob padcu Moamerja Gadafija je bilo v Libiji uničenih več mavzolejev, marca 2001 je tedanji talibski voditelj ukazal razstreliti 1500 let stara kipa Bude v afganistanski pokrajini Bamijan.
Palmira. Foto: Joseph Eid/AFP
»Spektakel uničevanja kulturne dediščine služi številnim namenom: priskrbijo si krinko za nezakonito trgovanje, ponižajo, ukradejo upanje in izruvajo korenine lokalni skupnosti, pri tem pa [posnetki in fotografije] služijo kot propaganda za novačenje novih fundamentalistov,« je prepričan Harmanşah, ki je kritičen do naivnega širjenja tovrstnih posnetkov, saj da nastajajo po skrbno premišljenem scenariju skrajnežev.
Samo sirska vojna je v skoraj petih letih ukradla prihodnost več kot 250.000 pokojnim in izbrisala za nekaj stoletij zgodovine. Vojna je uničila prihodnost in preteklost in vendar je prihodnost odločena, da preteklosti vrne mesto, ki ji pripada. Okoli 140 ljudi v Timbuktuju obnavlja, kar je bilo uničeno, septembra so odprli obnovljena vrata mošeje Sidi Jahja. Kujejo se tudi načrti, kako obnoviti Palmiro, kamor je kmalu za sirskimi silami vstopila manjša vojska arheologov, odločenih, da opustošenemu mestu povrnejo nekdanje obličje.
