Tiskane izdaje
Nenavadno, da se v množici teorij zarote, s katerimi v zadnjih letih pojasnjujejo dogodke v svetovni politiki, še ni pojavila trditev, da je Kim Džong Un ameriški človek. Kajti vse, kar severnokorejski vodja počne, najbolj koristi Združenim državam Amerike.
Pravzaprav Pentagonu, če smo natančnejši, kajti bolj ko Kim Džong Un grozi »ameriškim imperialistom in njihovim marionetam« s svojimi bombami in raketami, verjetnejša se zdi ustanovitev vzhodnega ustreznika Natu na območju azijskega Tihega oceana.
Nihče od velikih tekmecev ni popeljal Kitajske v takšno slepo ulico, v kakršno jo je popeljala njena zaveznica, s katero imata tako tesne odnose kakor zobje in ustnice. To je seveda Severna Koreja. Kljub opozorilom Pekinga, da revna država, ki že desetletja živi v samoosamitvi, ne bo mogla ponoviti kitajske poti k jedrskemu orožju ter da bodo jedrski in raketni poskusi samo še bolj ogrozili njeno varnost in upočasnili gospodarsko okrevanje.
Kim Džong Un še naprej stopnjuje napetost in napoveduje nove eksplozije. Ne glede na to, kaj bo storila Kitajska, bodo posledice najbolj škodile prav njej. Nobena mednarodna kriza ni tako ogrozila azijske sile kakor to, kar se pravkar dogaja na Korejskem polotoku.
V nasprotju z njegovim očetom Kim Džong Ilom o Kim Džong Unu ne moremo trditi, da je nepredvidljiv. Bolj se zdi podoben glasniku neke nedokončane preteklosti, ki poteka po jasni logiki oživljene hladne vojne. Potem ko se je Seul odločil kaznovati Severno Korejo zaradi preizkusa vodikove bombe in izstrelitve satelita, in sicer tako, da je zaustavil vse dejavnosti v industrijskem parku Kaesong severno od 38. vzporednika, je Pjongjang pričakovano označil ukrep za »vojno napoved«.
Severna Koreja je zato v četrtek na celotnem območju, na katerem je do zdaj 124 južnokorejskih vlagateljev zaposlovalo približno 55.000 severnokorejskih delavcev, uvedla vojaški nadzor, vsem južnokorejskim poslovodjem in inženirjem pa ukazala, naj takoj odidejo domov. Kim Džong Un je tako pritisnil gumb, ki natančno odmerja stopnjo naelektrenosti na polotoku. Močneje ko ga pritiska, manj argumentov ima Južna Koreja za zavračanje ameriškega načrta o namestitvi obrambnega sistema THAAD (Terminal High Altitude Area Defence System).
Sprememba
Povedano drugače, Kitajska meni, da bodo s takšnim sistemom zaščite pred bombami in raketami Kim Džong Una spodkopali temeljno načelo, po katerem »nobena država ne sme spodkopavati varnostnih interesov druge države, medtem ko brani lastne varnostne interese«.
THAAD je za Kitajsko nevaren že zato, ker ima na voljo radarske detektorje, ki lahko nadzirajo ozemlje na razdalji do 4000 kilometrov. To pomeni, da bi sistem razkril vse kitajske vojaške dejavnosti nad Vzhodnokitajskim morjem, Tajvansko ožino in delom Južnokitajskega morja.
Poleg tega, je opozoril upokojeni polkovnik kitajske vojske Yue Gang, »bi bil prihodnji korak povezovanje z raketnim sistemom na Japonskem, in tako bi se postopoma oblikovala vojaška zveza, zelo podobna Natu«.
Pogajanja med Južno Korejo in Pentagonom o namestitvi sistema THAAD so se začela pred več kakor desetletjem, vendar polkovnik Yue meni, da zdaj ni več vprašanje, ali bodo pospešili proces namestitve sistema, ampak je vprašanje, kako hitro nameravajo izvajati ta proces. Tako bi se popolnoma spremenilo strateško-varnostno ravnotežje v vzhodni Aziji, meni Yue Gang. »Od takrat naprej to območje ne bi bilo več bojišče enakopravnih, ampak bi se spremenilo v ameriško klavnico,« je povedal Yue.
Kitajska je potisnjena v kot
Če bi izbruhnili spopadi, bi bilo vsaj delno ravnotežje mogoče ohraniti samo tako, meni Yue, da bi sklenili tesnejše zavezništvo med Pekingom in Moskvo. Yue je namreč tako kakor drugi kitajski vojaški strokovnjaki prepričan, da je poleg Kitajske tarča tega sistema tudi Rusija. In res je tudi Moskva opozorila Seul, naj ne začne pogajanj z ZDA o protiraketnem sistemu, vendar ni videti, da bi takšna sporočila vplivala na kogarkoli v Južni Koreji.
Če bi se začeli spopadi, meni Yue, bi morali Kitajska in Rusija uničiti sistem THAAD, nameščen na Korejskem polotoku, z balističnimi raketami ali celo z jedrskim orožjem, Južna Koreja pa bi morala plačati ceno za to, ker je dovolila namestitev »smrtonosne varnostne grožnje« na svojih tleh.
Sedanja težava azijske sile je, da je Južna Koreja trenutno ena njenih največjih trgovskih partneric in vlagateljic v njeno industrijo. Njena težava v prihodnje bi lahko bilo to, da je Korejski polotok tako blizu njenega morja in kopna, da bi bil kakršenkoli jedrski poseg lahko poguben tudi za njeno prebivalstvo.
Opozoriti je treba, da kadar začnejo vojaški strokovnjaki tako poglobljeno razpravljati o teh vprašanjih, Severne Koreje skorajda ni več v tej zgodbi. Preostanejo samo medijska in vohunska ugibanja, ali je dal Kim Džong Un usmrtiti poveljnika glavnega štaba vojske Ri Jong Gila (spet zaradi korupcije in sektaštva), ter nadaljnje spremljanje morebitnih priprav na nov jedrski poskus. Toda za bistvo vprašanja je to nepomembno.
Kitajski daljnogled je usmerjen daleč proti zahodu. Azijska sila opazuje, kako se Nato spet utrjuje ob vzhodnih mejah z Rusijo in z novimi modeli odvračanja namišljene nevarnosti vrača v izhodiščni položaj. Kitajci so od razpada Sovjetske zveze izkoristili vsako priložnost, da bi poudarili, da ne potrebujemo več vojaških zvez. Hkrati so se zavedali, da Nato ne bo razpuščen. Desetletja so si prizadevali, da se ne bi namnožil in zanesel mladih na Daljni vzhod. Zdaj prav njihova zaveznica ponuja najučinkovitejši izgovor za to. In Kitajska ne ve, kako odgovoriti. Kim Džong Un jo uspešno potiska v kot.
