Kim Džong Unov satelit nemira

V raketnem središču Tongčang Ri na zahodni obali Severne Koreje so prejšnji teden postavili posebno opazovalno ložo. Menda je vodja Kim Džong Un v njej opazoval izstrelitev rakete, ki je v nedeljo v orbito ponesla satelit.

Pjongjang je v začetku prejšnjega tedna obvestil pristojne agencije ZN, da bodo med 8. in 25. februarjem izstrelili satelit. A so malo pohiteli in raketo izstrelili že v nedeljo, en dan prej, kot so napovedovali. Japonske in južnokorejske letalske družbe so že pred koncem tedna spremenile pot letal za Filipine, Malezijo, Singapur in Indonezijo, da bi se izognile kakršnemukoli tveganju glede padajočih delov velike vesoljske nosilne rakete, ki so se po končani prvi fazi vzpona ločili od glavnega dela.

Izstrelitve satelita niti po resnih opozorilih mednarodne skupnosti niso preložili. Kitajska je poslala v Severno Korejo svojega posebnega odposlanca Wu Daweija. Ta se je po tridnevnih pogovorih vrnil v Peking in novinarjem povedal, da je severnokorejskim uradnikom »povedal, kar jim je imel za povedati, vendar pa je negotovo, kakšni bodo rezultati«. Nikakršni. Pjongjang je napovedal izstrelitev prav v času, ko je bil tam Wu.

To pa je bila še ena klofuta Kitajski.

Ne samo da je komunistična zaveznica z izstrelitvijo satelita odrinila kitajske nasvete, zahteve in opozorila, ampak je Kitajcem tudi pokvarila praznovanje tradicionalnega novega leta, ki se je začelo včeraj. Spet.

Severna Koreja je 12. februarja 2012, dva dni po lunarnem novem letu, izvedla jedrski poskus. Lani je Pjongjang praznik pomladi (kot se imenuje tradicionalno novo leto) počastil z izstrelitvijo raket kratkega dosega. Glede tolmačenja februarskih sovpadanj se analitiki razhajajo. Nekateri menijo, da so premišljeni udarci, usmerjeni proti Pekingu, drugi pa poudarjajo, da so poskusne izstrelitve zgolj del praznovanja rojstnega dne pokojnega voditelja Kim Džong Ila. Satelit se tako kot tisti, izstreljen leta 2012, imenuje Kvangmjongsong oziroma »Bleščeča zvezda«. Nekdanjega vodjo so tako poimenovali po njegovi smrti leta 2011, njegov rojstni dan, 16. februar, pa so razglasili za dan Bleščeče zvezde, ki je v Severni Koreji eden od nacionalnih praznikov.

Kaj hoče dokazati Pjongjang?

Kaj bo dežela s 24 milijoni prebivalcev in nekaj manj kot 40 milijardami dolarjev bruto domačega proizvoda počela s satelitom, katerega izstrelitev je stala več kot pol milijarde dolarjev?

Najprej bi rada svetu dokazala, da je suverena država, ki ima pravico do civilnega vesoljskega programa in ki noče biti marioneta prijateljskih oziroma tarča sovražnih velesil. Pjongjang že dolgo trdi, da je namen satelitskega opazovanja Zemlje izboljšanje kmetijstva. Vendar pa strokovnjaki pravijo, da je prvi satelit, ki je bil izstreljen decembra 2012, po utirjenju v krožnico zgolj nekaj ur pošiljal signale, za tem pa je utihnil in sploh več ne deluje.

Za nekatere je že to potrditev bojazni, da sta oba kvangmjongsonga zgolj pretveza za preizkus raket dolgega dosega.

Strokovnjaki so glede teh dvomov razdeljeni. Res je, da se tehnologiji vesoljske nosilne rakete in medkontinentalne balistične rakete deloma prekrivata, toda kljub temu sta pri raketah s tako različnima namenoma zelo različni. Poznavalci povedo, da gre proces preusmeritve običajno v drugo smer. Vesoljske rakete so večinoma izšle iz balističnih raket, in ne obratno. Poleg tega raketo tipa unha-3 (njeno ime pomeni »galaksija«) poganja tekoče gorivo, kar bi bila, če bi jo hoteli severnokorejski znanstveniki pretvoriti v orožje, zelo otežujoča tehnološka okoliščina. Strokovnjaki na koncu še povedo, da če ne sumimo, da je Japonska z izstrelitvijo številnih satelitov v resnici testirala medkontinentalne rakete (njene nosilne rakete je lažje pretvoriti v rakete z bojnimi konicami), zakaj so potemtakem vsi takoj pripravljeni uperiti obtožujoči prst v Severno Korejo?

Odgovor je preprost: zato, ker je ta država tako zaprta, da je težko razbrati, kakšne so njene namere, ter zato, ker je Pjongjang Južni Koreji, Ameriki in Japonski že večkrat grozil, da jih bo spremenil v »morje krvi«. Že mogoče, da je to zgolj defenzivna retorika, toda kljub temu zveni preteče. Ko k vsemu temu dodamo še karakterističen odmerek nepredvidljivosti, ki je značilnost severnokorejske zunanje politike, potem je nervoza glede izstrelitve česarkoli iz baze Tongčang Ri povsem razumljiva.

Vendar pa prav tako kakor pri domnevni vodikovi bombi, preizkušeni 6. januarja, tudi zdaj ne gre zanemariti Kim Džong Unovih notranjepolitičnih potreb. Kot kaže, bije znotraj Delavske stranke veliko bitko in takšni bombastični uspehi mu koristijo za začinjanje ideoloških argumentov ter kot dodatni temelj politične moči.

Severnokorejska tiskovna agencija KCNA je ta teden prvič priznala, da je korupcija v strankinih vrstah velika težava. Objavila je, da je Kim Džong Un sklical najvišje strankine kadre in jih opozoril, da so privilegiji, zloraba oblasti in birokratizem nesprejemljivi. Najtežji obračun mladega vodja tako ne bo z imperialisti in zunanjimi sovražniki. Rakete so morda usmerjene prav proti lastni gnilobi.