Kim in sankcije: Sredstvo za množično samouničenje

»Obama in njegovi lakaji se zelo motijo, če menijo, da bodo s pritiski v obliki sankcij prisilili Demokratično ljudsko republiko Korejo, da se bo odpovedala jedrskemu oboroževanju, in da bodo tako omajali njen status jedrske sile.« To je bil odziv uradnega Pjongjanga na najnovejše sankcije, ki so jih v sredo izglasovali v varnostnem svetu OZN, in sporočilo novemu predsedniku ZDA.

Če Barack Obama ni doumel, da s sankcijami ni mogoče doseči ničesar razen morda nove atomske bombe ali medcelinske rakete, bo najbrž Donald Trump spremenil pristop k Severni Koreji. Kdo so »Obamovi lakaji«, ni težko uganiti. Za sankcije, ki so jih predlagali zaradi petega jedrskega poskusa, izvedenega 9. septembra, so tokrat glasovali vsi, tudi Kitajska in Rusija kot stalni članici tega organa, čeprav bi lahko preprečili kazen. Zato je odziv Pjongjanga namenjen vsem.

Ostro in obsežno

Tako kakor najnovejši jedrski poskus velja za najmočnejšega do zdaj, so tudi sankcije, izglasovane prejšnji teden, po besedah generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna najostrejše in najobsežnejše do zdaj. Na 17 straneh nove resolucije piše marsikaj, toda najhuje bo Severno Korejo prizadela omejitev za 62 odstotkov od skupnega izvoza premoga in izguba približno 800 milijonov dolarjev zaslužka, ki ga je do zdaj ustvarjala zaradi tega izdelka. Poleg tega so sankcije precej omejile izvozne deleže za številne kovine: baker, nikelj, srebro in cink, s katerimi je, kakor menijo članice varnostnega sveta OZN, Kim Džong Unov režim financiral jedrski in raketni program. Dodatno so omejili dostop Severne Koreje do mednarodnega finančnega sistema, 11 državnih uradnikov (med njimi so nekdanji veleposlaniki v Egiptu in Sudanu) in deset organizacij pa so vpisali na črni seznam nezaželenih ljudi oziroma ustanov. Prepovedali so tudi prodajo novih ladij in helikopterjev Pjongjangu ter poostrili obveznosti vseh držav, ki morajo natančneje pregledovati vsebino severnokorejskih ladij. Poleg tega sta Južna Koreja in Japonska v četrtek razglasili dodatne enostranske sankcije, s katerimi poskušata Severno Korejo še strožje osamiti ter tako preprečiti stike z jedrskimi in raketnimi strokovnjaki. Na črni seznam sta vpisali »35 organizacij in 36 posameznikov, ki ključno vplivajo na razvoj orožja za množično uničevanje in pomagajo severnokorejskemu režimu, ko si ta prizadeva pridobiti tuje valute«. Toda takoj po izglasovanju sankcij ZN je bilo slišati staro vprašanje: bodo sploh imele kakšen učinek? Ali bodo končno pripeljale Severno Korejo za pogajalsko mizo? Če sodimo po prvem odzivu uradnega Pjongjanga in po dosedanjih izkušnjah, se to ne bo zgodilo.

Zgodba o drugih

Južnokorejske tajne službe predvidevajo, da je Kim Džong Un letos zapravil približno 200 milijonov dolarjev za jedrski in raketni program, velik del teh sredstev pa je pridobil prav zaradi izvoza premoga in kovin. Največ tega blaga je kupovala Kitajska, ki jo s Severno Korejo povezuje most, ki ga razen Kitajske nihče drug ne more nadzirati. Vsa zgodba se torej spet vrača k isti dilemi: bo Peking pripravljen izvajati sankcije, tudi če se bodo zaradi tega še poslabšali odnosi s Pjongjangom in tudi če bo Peking tako škodil lastnim interesom? Vprašanje lahko vključimo v kontekst dogajanja na obeh straneh Tihega oceana: ali je bila Kitajska tokrat pripravljena tako hitro glasovati za sankcije proti svoji zaveznici zato, da bi tudi sama sporočila Donaldu Trumpu, da je na isti strani z Ameriko, kadar gre za varnost azijske obale Tihega oceana, zato da novemu predsedniku ni treba niti poskušati dodatno pritiskati na Kitajsko?

Severna Koreja je že dolgo zgodba o drugih. Zdi se, kakor da velesile vprašanja njenih atomskih bomb in raket nočejo rešiti deloma zato, ker tovrstna nevarnost koristi njihovim geopolitičnim načrtom, deloma zato, ker nimajo novih idej, kaj storiti z denuklearizirano, a gospodarsko opustošeno državo, z dinastičnim režimom in njegovimi zloglasnimi taborišči. Zato so tokratne sankcije, ki jim Ban Ki Mun pravi »najostrejše do zdaj«, sestavljene tako, da ne bolijo preveč.

Med drugim ni jasno, ali bodo z njimi omejili količino proizvodnje in prodaje premoga v rudnikih, ki jih je v Severni Koreji odprla Kitajska s svojimi naložbami. Jasno je, da ne veljajo za pomoč v nafti in hrani, s katero lahko azijska sila še naprej vzdržuje sosednjo državo pri življenju, tudi če se pokaže, da ima najnovejša kazen ostrejše zobe od dosedanjih. Poleg tega nikjer na 17 straneh ni videti, kako bodo nadzirali devizne bančne račune severnokorejskih delavcev, odpeljanih v tujino (predvsem v Rusijo in nekatere azijske države). Še najmanj lahko na podlagi vsega skupaj ugotovimo, ali bosta Kitajska in Rusija še naprej pripravljeni tako odločno sankcionirati Pjongjang, če bodo ZDA prihodnje leto v Južni Koreji res namestile protiraketni ščit, s katerim bo mogoče sestreliti projektile 100 kilometrov nad zemljo in ki bo zato onemogočil precejšnji del kitajskih in ruskih raketnih zmogljivosti v regiji, kjer ti dve sili ščitita svoje strateške interese.

Tako ostaja upanje zunaj okvirov OZN in njegovih sankcij: da v Južni Koreji predsednica Park Geun Hje končno odstopi in da na izrednih volitvah zmaga Demokratska stranka, ki zagovarja politiko »sončne svetlobe« oziroma sporazumevanja s Pjongjangom. In še tole: da Trump dvigne telefon in pokliče Kim Džong Una. En sam stavek nad Tihim oceanom bi bil koristnejši od 17 strani gosto natipkanega besedila.