Tiskane izdaje
Muslimani so za Trumpa to, kar so bili Kitajci leta 1882 za predsednika Arthurja, je zapisala Yanan Wang ob nedavni zahtevi republikanskega predsedniškega kandidata, da vsem muslimanom prepovejo vstop v ZDA toliko časa, dokler ne bo jasno, kaj se dogaja v zvezi s terorizmom.
Novinarka je popolno prepoved muslimanov postavila ob bok zakonu o izvzetju Kitajcev iz 19. stoletja, ki je bil prvi federalni predpis, sprejet v ameriškem kongresu, usmerjen proti določeni etnični skupini. Wangova vidi podobnosti v dojemanju Kitajcev v času predsednika Chesterja Arthurja in muslimanov v kampanji Donalda Trumpa kot nevarnih tujcev, ki predstavljajo vse tisto, kar je popolnoma nasprotno od nas samih.
Kitajska vlada se je odločila, da se Trumpove islamofobije loti izza hrbta. Tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Hua Chunying je sicer povedala, da so izjave predsedniških kandidatov notranja zadeva ZDA, a je mimogrede ponovila, da Kitajska že od nekdaj nasprotuje povezovanju terorizma z natanko določeno etnično skupino in vero.
Partijski mediji so Trumpa napadli frontalno
»Islamofobični izpadi so klic k spopadu civilizacij,« je zapisano v uvodniku časopisa Global Times, ki takoj nato zadevo poveže z lokalnimi volitvami v Franciji in veliko priljubljenostjo Nacionalne fronte. Takšne smernice bodo povzročile, da se bodo muslimani po vsem svetu počutili neugodno. Čeprav to ni stališče celotnega Zahoda, izraža tisto, kar zahodna družba globoko v sebi misli, piše v uvodniku.
Pri teh »nevarnih usmeritvah« Kitajsko skrbi, da so ob popularizaciji islamofobičnega ozračja najbolj zadovoljni džihadisti. Čeprav gre zgolj za peščico ljudi, ki ne bodo nikoli v položaju, da bi spremenili svet, piše partijsko glasilo, imajo zdaj priložnost, da z radikalnimi potezami poglobijo sovraštvo med Zahodom in islamom.
Kitajska je upravičeno zaskrbljena. Radikalizacija določene mednarodne ideologije namreč ni še nikoli obstala pred njenimi vrati. V tem primeru ne gre samo za dejstvo, da je v etničnem mozaiku azijske sile več kot 20 milijonov muslimanov, ampak da je Kitajska na določenih delih obkrožena z islamskimi sosedi. Vsak njen izhod na tuje trge ali k virom energije vodi čez muslimanska ozemlja.
Odstranili spopad civilizacij
Dodaten vzrok, da Kitajska noče postati sovražnica radikalnega islama, tiči tudi v tem, da se z džihadisti oziroma tako imenovano Islamsko državo (IS) ni zapletla v spopad vrednot, kakor so se ZDA, vse bolj izrecno pa se zapleta tudi Evropa. Za azijsko silo je terorizem predvsem napad na državno suverenost, še bolj pa na ozemeljsko celovitost. Vpletanje islamizma v vprašanje Xinjianga in statusa tamkajšnjega muslimanskega prebivalstva pritiska na občutljiv živec kitajskega imperija.
Spopad civilizacij je na Kitajskem preprosto odstranjen tako, da je avtoritarni režim enako nepravičen do vseh sistemov vrednot in civilizacijskih norm, ki so izziv za enopartijski, ateistični monolit. Preganjajo protestante, ki so zunaj patriotske cerkve, zapirajo pripadnike budistično-daoistične sekte Falun Gong, zatirajo tibetanske častilce dalajlame ter katolike, ki priznavajo avtoriteto svetega očeta v Vatikanu. V takšnem okolju se muslimani po vsej verjetnosti počutijo vsaj malo enakovredne. Tudi njim namreč ne dovoljujejo vsega ravno toliko kakor drugim.
Kitajski analitiki so se tokrat sicer vzdržali analiziranja možnih rezultatov ameriških volitev, so pa zato nekateri ameriški komentatorji opozorili, da bi bila politika Donalda Trumpa (ki ga nihče več ne jemlje zlahka) do Azije katastrofalna.
Iz njegovih izjav lahko na primer sklepamo, da bi s te celine umaknil vse ameriške vojake ter s tem okrepil in posodobil oborožene sile na ameriških tleh. S tem bi omajal vojaški pakt z Japonsko in Južno Korejo (zastavil je vprašanje »koliko časa še bomo pred Severno Korejo branili Južno Korejo, ne da bi nam za to plačali?«) ter porušil že tako ali tako razmajano strukturo varnostnega mehanizma vzhodne Azije, ki vsaj za silo preprečuje vojne.
Na prvi pogled se zdi, da bi bila to za Kitajsko priložnost, da se še naprej širi po Južnokitajskem morju, si dokončno priključi Tajvan in okrepi vojaško prevlado na celini. Vendar bi Trumpova zamisel – temu bi težko rekli politika – lahko prisilila Japonsko h krepitvi vojske, dala Severni Koreji izgovor za razvoj vodikove bombe ter pustila, da vse tleče napetosti na tem območju nenadzorovano eskalirajo.
ZDA pod Trumpom bi svet preplavile s čustvi. Kitajci iz svojih izkušenj vedo, da čustva v politiki niso nikoli pozitivna. Tudi ko je Mao Zedong oznanjal ljubezen in solidarnost z ogroženimi pripadniki tretjega sveta, se je veliko bolj naslanjal na sovraštvo in nestrpnost do imperialistov na drugi strani svoje globalne gugalnice.
Čeprav imajo čustva vse bolj vidno vlogo v kitajski politiki, se jih Kitajska boji, ko začnejo naraščati v ZDA in Evropi. »Modernost neke države lahko merimo po stopnji njene racionalnosti,« mi je nekoč rekel profesor na Inštitutu za politično odločanje v Pekingu Jia Xinmin. Azijska sila še vedno ni prispela do konca procesa globalizacije, od katerega je imela zelo velik dobiček. Za nadaljevanje tega pomembnega procesa je nujna zanesljiva mera racionalnosti. Med drugim pa ravno ameriški odnos do Kitajcev kaže na to, kako veliko časa je potrebnega, da se po sprejetju zakona, ki odvzame pravice neki etnični skupini, družba očisti šovinizma. Mogoče je bolj pravilno rečeno, da njegovih sledov ne moremo nikoli zabrisati.
Čeprav se tudi sami Kitajci ne morejo pohvaliti s tem, da jim je doma uspelo ločiti terorizem od posplošenega odpora do določene vere (za navadnega kitajskega državljana je vsak Ujgur potencialno nevaren), je Peking zaskrbljen, ker postajajo muslimani v Ameriki sodobni »Chinamen«, v Evropi pa so povod za ukinjanje odprtih meja in celo za razbijanje Unije. Kitajska ve, kao nevarno je preskakovati bodečo žico. Pri tem sploh ni pomembno, proti komu je postavljena, saj se na njej vsak opraska.
