Kitajski predsednik Xi Jinping je v petek osvojil pomembno diplomatsko točko, ko mu je navsezgodaj zjutraj zazvonil telefon, iz slušalke pa je spregovoril glas Donalda Trumpa. Ameriški predsednik ni le potrdil, da si želi poglobiti odnose s Pekingom in si izmenjati obisk s kitajskim voditeljem, ampak je, na Xijevo zahtevo, potrdil tudi, da bo spoštoval načelo ene Kitajske.
Kitajski mediji so sicer še previdni pri ocenjevanju pravega pomena telefonskega pogovora med voditeljema, ki ga je Bela hiša na svoji spletni strani označila za »izjemno prisrčnega«. Ker so bili dosedanji nediplomatski izpadi novega ameriškega predsednika tako nepredvidljivi in neobičajni, so kitajski analitiki previdni pri razglašanju zmagoslavja, dokler ne bodo prepričani, da se za pogovorom ne skriva kak nov napad na kitajsko monetarno, izvozno ali naložbeno politiko.
Kljub temu pa so potrditev politike ene Kitajske sprejeli z vidnim olajšanjem. Živčnost v povezavi s tem vprašanjem je sicer prav tako povzročil telefonski pogovor. Nekaj dni po ameriških volitvah je Trumpa poklicala tajvanska predsednica Cai Ing Ven in mu čestitala za zmago. Ko se je nato v enem izmed svojih tvitov pohvalil s tem klicem in pri tem poudaril uradno funkcijo sogovornice, je kitajsko vodstvo skočilo na noge.
Kitajska namreč nobeni državi, s katero ima vzpostavljene diplomatske odnose, ne dovoli, da bi Tajvan imenovala za državo, tajvanske voditelje pa za predsednike, ne da bi temu nazivu dodali pridevnik »tako imenovani«. Ko je Trump na kitajske proteste v nekem televizijskem intervjuju odgovoril z grožnjo, češ da ga nič ne zavezuje k spoštovanju politike ene Kitajske, če bo azijska sila še naprej manipulirala s svojim tečajem, je v Pekingu zavladala panika.
Kaj je sploh načelo ene Kitajske?
V osnovi to pomeni, da mora vsaka država, ki ima diplomatske odnose z Ljudsko republiko Kitajsko, spoštovati stališče Pekinga, da je Tajvan »neodtujljivi del kitajskega ozemlja« (kar v praksi pomeni, da je le ena izmed kitajskih pokrajin) in da je na vsem tem ozemlju edina legitimna vlada tista v Pekingu. Iz tega izhaja pričakovanje, da nobena država, ki hoče imeto dobre odnose s Kitajsko, nima nobenih stikov s katero koli državno institucijo, še posebej pa ne z vlado in državnim vodstvom Tajvana.
ZDA so načelo ene Kitajske sprejele leta 1979, ko so pretrgale diplomatske stike z Republiko Kitajsko (uradni naziv Tajvana) in jih navezale z Ljudsko republiko Kitajsko.
Kitajska vztraja tudi pri tem, da vsaka država, tudi ZDA, spoštuje »tri Ne«, ki se nanašajo na Tajvan. Ne tajvanski neodvisnosti, ne trditvi, da obstajata dve Kitajski oziroma ena Kitajska in en Tajvan, ter ne tajvanski vključitvi v katero koli mednarodno organizacijo, ki predpostavlja njegovo državnost.
Kaj se plete po Trumpovi glavi?
Naslednja naloga, s katero se bodo morali zdaj spopasti kitajski partijski možgani, je ugotoviti, zakaj je Trump nenadoma obrnil ploščo glede načela ene Kitajske. Mu je morda končno nekdo razložil, da je to tanka rdeča črta, ki v Vzhodni Aziji deli vojno od miru? Ali je morda dojel, da bo za velike infrastrukturne projekte, s katerimi namerava Ameriko spet narediti veliko, kljub vsemu potreboval kitajska podjetja in denar?
V petek zvečer bo v Belo hišo kot drugi tuji gost po Trumpovi prisegi pripotoval japonski premier Šinzo Abe. Seznam tem za pogovore med voditeljema je dolg. Ali hoče morda Trump zdaj uporabiti Kitajsko kot koristno karto v pogajanjih z Abejem o trgovinskem primanjkljaju in tečaju jena? Japonska je namreč v napetih odnosih z veliko sosedo, vloga ZDA pa bo zelo pomembna v naslednji fazi kitajsko-japonske tekme za primat v regiji.