Tiskane izdaje
Finančni ministri in guvernerji centralnih bank držav iz skupine G20 se niso strinjali o številnih vprašanjih, vendar so srečanje prejšnji teden v Šanghaju soglasno končali z opozorilom, da bi bil odhod Velike Britanije iz Evropske unije »šok za svetovno gospodarstvo«.
»Občutljivost svetovnega gospodarstva in nevarnosti, ki mu grozijo, so se povečale zaradi nepredvidljivega odliva kapitala, velikega padca vrednosti industrijskega blaga, zaostrenih geopolitičnih napetosti, šoka zaradi morebitnega odhoda Velike Britanije iz EU in čedalje številnejših beguncev iz nekaterih regij,« so zapisali v skupni izjavi G20, ki so jo sprejeli v soboto.
George Osborne Foto: Reuters
Nekateri od navzočih so poskušali odkriti, kdo je avtor tega dela izjave, saj so sumili, da je pri njej vztrajal britanski finančni minister George Osborne. Toda britanski predstavniki so zatrdili, da je opozorilo o tveganju, ki bi se lahko pojavilo zaradi referenduma o brexitu, zahtevala Kitajska. Najpomembnejše vprašanje kljub temu ostaja, kako bi britanski goodbye zares vplival na temelje svetovnega gospodarstva in kako verjetno je, da bi takšna odločitev povzročila novo globalno recesijo.
Meja diskretnosti
Ne glede na to, na čigavo pobudo so vnesli omenjeni stavek v skupno izjavo skupine G20, je Kitajska res prestopila mejo običajne diskretnosti in se z odkritim zavzemanjem za enotno in močno EU vmešala v britanske notranje zadeve. »Kitajska je dosledno podpirala proces evropskega združevanja in si želi, da bi Evropa še bolj vplivala na dogajanje v svetu,« je izjavila tiskovna predstavnica zunanjega ministrstva Hua Chunying takoj zatem, ko je premier David Cameron objavil, da bodo referendum izvedli 23. junija.
Še jasnejši je bil kitajski milijarder Wang Jianlin, predsednik poslovne skupine Wanda, ki je vložil več kot tri milijarde funtov v britanski trg. »Mislim, da Velika Britanija ne bo zapustila EU,« je izjavil in ponovil, da namerava prav v tej državi ustanoviti poslovno središče, iz katero bo usmerjal svoje poslovanje po vsej Evropi. Opozoril je, da bi bila »množica kitajskih podjetij«, ki so vlagala v britansko industrijo, prisiljena oditi nekam drugam, če bi Velika Britanija zapustila EU.
Foto: Rolex Dela Pena/AFP
Med lanskim obiskom kitajskega predsednika Xi Jinpinga v Londonu so sklenili poslovne sporazume v skupni vrednosti več kakor 40 milijard funtov. Toda vsak tako velik korak, ki ga Peking naredi v eni od držav EU, je vedno del še večjega projekta, ki precej presega pomen ene same države. Razmejevanje Evropske unije in Velike Britanije bi bistveno zmanjšalo vrednost vseh teh sporazumov.
Brexit, skratka, Kitajski niti najmanj ne ustreza in vprašanje je, kako močno lahko azijska sila vpliva na odločitev Britancev, ki so jo res dobro sprejeli kot vlagateljico ter poskušajo delovati kot pomembnejši in bolj odprt strateški partner od Nemčije.
Ogrožena pričakovanja
Ko je Velika Britanija marca lani postala prva evropska država, ki se je pridružila Azijski banki za naložbe v infrastrukturo (AIIB), kar je eden od najinovativnejših projektov sedanjega kitajskega partijskega vodstva, in za sabo potegnila še 13 članic EU, je Kitajska upala, da bo to ne samo pomemben člen v verigi, na katero se opira njena strategija obnove »svilne poti in gospodarskega pasu«, ampak tudi napoved novega obdobja, v katerem se bo Evropa lahko odločala v nasprotju z ameriškimi pričakovanji in tako bistveno vplivala na globalno razpoloženje do rastoče sile na vzhodu.
Brexit bi spremenil vsa ta kitajska pričakovanja, in to v trenutku, ko se je azijska sila znašla pred največjimi razvojnimi preizkušnjami od začetka devetdesetih let do zdaj.
Kitajska finančni minister Lou Jiwei (levo) in guverner Narodne banke Zhou Xiaochuana. Foto: Rolex Dela Pena/AFP
Gotovo je bila tudi grožnja z brexitom eden od razlogov, da je Kitajska na zasedanju G20 izkoristila vse adute, da bi po svetu razposlala pomirjujoča sporočila o razmerah v svojem gospodarstvu. Od guvernerja Narodne banke Zhou Xiaochuana in premiera Li Keqianga je bilo te dni slišati, da ni mogoče pričakovati drastične devalvacije juana zaradi pospešenega izvoza in da bo Kitajska žrtvovala kar 1,8 milijona delovnih mest v proizvodnji premoga in železa, da bi zmanjšala presežne zmogljivosti proizvodnje, ki so bistveno vplivale na padec svetovne cene ter tako ogrozile tudi tuje proizvajalce.
Pomembna
Kitajska je tako začela pomembno strukturno reformo enega ključnih sektorjev, ki so postali vir nestabilnosti pri napovedovanju globalnega razvoja. Nadaljnje ukrepe bodo morda napovedali na letnem zasedanju najvišjega zakonodajnega organa, ki se bo 5. marca sestal v Veliki palači ljudstva v Pekingu. Premier Li Keqiang bo takrat pred približno 3000 ljudskimi poslanci predstavil gospodarsko politiko za letos, zato je ves svet pozorno prisluhnil.
Ekonomski strokovnjaki upajo, da bodo med zasedanjem slišali manj izrazov strahu pred fiskalnim primanjkljajem in videli več pripravljenosti kitajske vlade za povečanje javnega dolga. Udeleženci srečanja skupine G20 se niso strinjali o globalnih spodbudah, negativnih obrestnih merah in omejitvah razvojnega modela, utemeljenega na vlaganju izposojenih sredstev. Toda za Kitajsko, katere prihranki še vedno dosegajo 47 odstotkov bruto družbenega proizvoda, več naložb in višja zadolženost še vedno niso nevarna formula, so ugotovili ekonomisti.
Katero pot bo azijska sila izbrala na tem križpotju, nam bo nekoliko bolj jasno konec tega tedna. Nevarnost, ki grozi zaradi brexita, bo občutiti nekje v ozadju kitajskih razvojnih dokumentov. EU je najpomembnejša partnerica Kitajske in minil je čas, ko je Kitajska vse pomanjkljivosti v odnosih z Evropo lahko nadoknadila z zbliževanjem z ZDA. Zdaj smo vsi mnogo preveč povezani, da bi lahko nadaljevali pot po eni nogi.
