Tiskane izdaje
Zaradi umika ZDA iz mednarodnega jedrskega sporazuma z Iranom se utegne Evropska unija postaviti na stran Rusije in Kitajske, je v četrtek opozoril nemški zunanji minister Sigmar Gabriel. Amerika bi tako ostala diplomatsko osamljena, njeni odnosi z evropskimi zaveznicami trajno načeti, evrazijska povezanost pa okrepljena s skupnimi prizadevanji za ohranitev stabilnosti na Bližnjem vzhodu.
Kitajska si vsekakor želi doseči nov politični konsenz z Evropejci, čeprav ji je še veliko več do tega, da ameriški predsednik Donald Trump ne bi odstopil od sporazuma z Iranom in s tem pokazal pravo pot tudi za premostitev severnokorejske jedrske krize.
Tiskovna predstavnica kitajskega zunanjega ministrstva Hua Chunying je ta teden izjavila, da njena vlada upa, »da bo mogoče nadaljevati izvajanje vseobsegajočega jedrskega sporazuma z Iranom«, glede na to, da je imel ta dokument tudi do zdaj pozitivno in pomembno vlogo pri zagotavljanju miru in stabilnosti na Bližnjem vzhodu, pa tudi pri preprečevanju širjenja jedrskega orožja.
Repriza razmer
Trump se je odločil, da jedrskega sporazuma z Iranom ne bo potrdil. Foto: Reuters
Številni analitiki so opozorili, da utegne biti Trumpova odločitev o umiku iz sporazuma z Iranom njegova največja napaka. Nekateri izmed njih pravijo, da bi bila to svojevrstna repriza razmer, ki smo jim bili priča pred tremi desetletji. Nekdanji predsednik Bill Clinton je namreč leta 1994 podpisal »dogovorjeni okvir dela« z vodstvom v Pjongjangu, s katerim se je Severna Koreja obvezala, da bo zamrznila svoj jedrski program.
Takrat ta država ni imela jedrske bombe. Clintonov naslednik George W. Bush je kljub temu obtožil severnokorejsko vodstvo neiskrenosti in se umaknil iz sporazuma. Takoj nato se je nadaljeval razvoj jedrskega oboroževanja. Prvi poskus so izvedli leta 2006, Severna Koreja ima zdaj od 20 do 60 bomb, v kratkem pa bo sposobna korenito zmanjšati jedrske konice in jih namestiti na medcelinske rakete.
Bistvena razlika med tema dvema primeroma je prav multilateralna narava sporazuma z Iranom. »Dogovorjeni okvir dela« je bil dvostranski dokument, podpisan med Washingtonom in Pjongjangom, medtem ko so z vodstvom v Teheranu podpisale sporazum še Kitajska, Francija, Rusija, Velika Britanija, Nemčija in Evropska unija. Vprašanje pa je, koliko je mogoče ohraniti načelni dogovor z Iranom, če na njem ne bo tudi ameriškega podpisa, kajti tako kot je za Severno Korejo najpomembnejše, da se zaščiti pred ZDA in njihovim morebitnim oboroženim posredovanjem, tako je tudi v iranski zgodbi, ki se nanaša na razmerje sil na Bližnjem vzhodu, ključno, ali ta zajema tudi ZDA.
Kitajska je pred dvema letoma pričakala kompromis z Iranom z velikim olajšanjem. Azijska sila je največji kupec iranske nafte, strateška pobuda, poimenovana »en [gospodarski] pas, ena [svilna] cesta«, s katero si želi Kitajska izpeljati svojo zasnovo evrazijske integracije, pa bi bila, če bi na Bližnjem vzhodu naletela na ovire, obsojena na propad. Prav Iran je eden najpomembnejših členov te verige, kar se je v minulih dveh letih pokazalo tudi z množičnim vlaganjem kitajskega kapitala v to državo.
Prejšnji mesec so objavili podpis sporazuma med investicijskim holdingom Citic, ki je v lasti kitajske države, in petimi iranskimi bankami o posojilu v znesku 10 milijard dolarjev, s katerimi bodo financirali projekte, povezane z oskrbo z vodo in energijo ter posodabljanjem transporta.
Foto: Carlos Barria/Reuters
Kitajska razvojna banka je poleg tega podpisala preliminarne sporazume z Iranom v vrednosti 15 milijard dolarjev, ki jih bodo porabili za posodabljanje infrastrukture. Vsa ta posojila bodo preračunali v evre in kitajske juane, da bi se izognili morebitnim dolarskim sankcijam. Ko je predsednik Xi Jinping le teden dni po sklenitvi jedrskega sporazuma obiskal Teheran, je navdušen napovedal, da se bo dvostranska trgovina med državama v desetih letih povečala na 600 milijard dolarjev.
Omejeno zbliževanje EU
Sicer pa bo tudi zbliževanje EU s Kitajsko, če bodo ZDA odstopile od iranskega sporazuma, dokaj omejeno. Odnose med obema stranema obremenjuje nezaupanje, ki se absurdno povečuje, in to hkrati z obsegom blagovne izmenjave in naložb. EU in Kitajska vsak dan izmenjata za več kot 1,5 milijarde evrov blaga, vendar so Evropejci še vedno sumničavi, kar zadeva recipročnost v odprtosti kitajskega trga za njihovo blago in storitve. Kitajci so vse bolj nezadovoljni zaradi ovir, ki jih EU uvaja za njihove poceni izdelke in celo za njihove naložbe v evropsko industrijo.
Reševanje sporazuma z Iranom bi se lahko spremenilo v pozitivno točko trikotnika med EU, Rusijo in Kitajsko. Kakšno korist bi lahko imela od tega EU, je odvisno od tega, koliko lahko ostane enotna. Trenutno se zdi, da je to enako velik problem kot prihodnost iranskega jedrskega programa in severnokorejskih jedrskih konic.
