Tiskane izdaje
Kitajski predsednik Xi Jinping je konec tedna poslal kraljici Elizabeti II. sožalje ter ostro obsodil teroristični napad na britanski parlament, je zapisano v uvodniku, ki je bil objavljen v petek v partijskem časopisu Global Times.
Kitajska sočustvuje z Londonom, piše naprej, a »si ne moremo kaj, da se ne bi spomnili, kako so zahodni mediji, tudi tisti v Združenem kraljestvu, pokazali malo simpatij za kitajske žrtve« podobnega napada, ki se je leta 2013 zgodil na Trgu nebeškega miru.
Uvodničar se sprašuje, do kdaj bo imel Zahod dvojne standarde glede terorizma. Evropi sporoča, da so pogosti napadi na njo budnica za tiste, ki imajo različne poglede na Kitajsko: »Prevladovanje terorizma pomeni, da se mora človeštvo zediniti v boju proti njemu, ne glede na geopolitično ljubosumnost in ideološke razlike.«
Napad pri vhodu v Prepovedano mesto (cesarsko palačo, ki stoji vzdolž severnega roba Trga nebeškega miru) se je zgodil pred tremi leti in pol. Avtomobil s tremi Ujguri je v coni za pešce z veliko hitrostjo zapeljal v gručo turistov ter na koncu trčil v ograjo in zgorel. Dva človeka sta umrla, 40 je bilo ranjenih. Policija je čez nekaj dni objavila, da je šlo za pripadnike muslimanske manjšine Usmena Hasana, njegovo ženo Gulkiz Gini in mamo Kuwanhan Reyim. Vozilo je bilo polno eksploziva, kar pomeni, da niso hoteli preživeti.
»Terorizem ali dejanje obupa?« so objavili na CNN. Mnogi zahodni mediji so o tem dogodku poročali z neprikrito kritičnostjo do represivne politike, ki jo kitajska vlada izvaja na avtonomnem območju Xinjiang, kjer živi večina od devetih milijonov Ujgurov.
Medtem ko se je del sveta zgražal nad ukazom ameriškega predsednika Donalda Trumpa o prepovedi vstopa državljanom šestih muslimanskih držav v ZDA, je partijski sekretar pokrajine Ningxia izrazil razumevanje za takšen ukrep.
»Trumpova prepoved za muslimane je posledica džihada, nasilja in terorja ekstremistov,« je novinarjem izjavil Li Jianhua, prvi človek enega od kitajskih območij, kjer so naseljene narodne manjšine muslimanske vere. »Ne glede na to, kaj je namen tega ukaza, je želel [Trump] preprečiti, da ekstremizem prodre v ZDA.«
V izjavi partijskega sekretarja pokrajine, katere tretjina prebivalstva tvori muslimanski narod Hui, se v resnici odraža novo zaostrovanje kitajske politike do domačih muslimanov in na splošno do islama. Čeprav si uradni Peking prizadeva ostati prijatelj muslimanskega sveta zunaj meja svoje države, je predsednik Xi Jinping že večkrat pozval partijske kadre, naj izvedejo »sinizacijo« etničnih in verskih manjšin.
Kitajski predsednik Xi Jinping (desno) in saudski kralj Salamon. Foto: Reuters
Med obiskom saudskega kralja Salamona je Kitajska z njim sklenila poslovne pogodbe v skupni vrednosti 65 milijard dolarjev, v četrtek pa so elitne enote kitajske vojske marširale po ulicah Islamabada kot del vojaške parade, s katero so počastili pakistanski dan državnosti. Obširno in vsestransko sodelovanje s pomembnimi silami muslimanskega sveta je za Peking zgolj večji vzrok za zahtevo, da na svojih tleh ne tolerirajo ujgurskih ekstremistov. Nekateri od njih so že postali del t. i. Islamske države.
Težko je napovedati, ali je kitajski vrh s prihodom Trumpa v Belo hišo dobil še večje opravičilo za zaostrovanje lastnega stališča do muslimanov. Vsekakor pa uradni Peking iz več razlogov upa, da manjšinske, verske in splošne človekove pravice v komunikaciji z Washingtonom ne bodo več kamen spotike.
Za partnerstvo brez ideoloških primesi
Današnje sporočilo Londonu je poskus osvoboditve partnerstva z Evropo kakršnihkoli ideoloških primesi. Desničarske stranke legitimno sodelujejo na volitvah v evropskih državah in imajo v nekaterih resne možnosti za prevzem oblasti. Kitajska se upravičeno sprašuje, zakaj bi bila lahko njena islamofobija drugačna od zahodne. Kako bi bil poziv k zaščiti »kitajske identitete« glede verskih in folklornih ornamentov 20 milijonov muslimanov, ki tam živijo, lahko predmet obsodbe evropskih kritikov, ki jim niti doma ne uspe ohraniti multikulturnosti.
Težava je, da se islamofobija širi in je slaba in nevarna, tako na Vzhodu kakor na Zahodu. Aysha Xiong, pripadnica večinskega naroda Han iz mesta Kunming, se je slikala s prijateljicama, ki pripadata manjšini Hui. Fotografijo je objavila na wechatu, enem od kitajskih družabnih omrežij. Odziv internetne javnosti je dovolj zgovoren. Aysha je prostovoljno prestopila v islam in vse tri so nosile hidžab. Vse to je bilo dovolj za izbruh nestrpnosti.
»Kitajska ne potrebuje kulta demonov,« je napisal eden od komentatorjev. »Kdaj se boste vrnile v Arabijo?« je porogljivo vprašal nekdo drug. Aysha pa se je temu upirala in je fotografijo objavila tudi na weiboju, kitajski različici twitterja. Napisala je, da ni razloga za strah pred islamom. Pripadniki nove skupine mladih Kitajcev, ki sebe imenujejo »mu hei«, so bili samo še bolj trdoglavi. »Mu hei« je kratica za »Muslim Haters« (tisti, ki sovražijo muslimane). Ti na internetnih forumih odkrito sramotijo muslimane in celo pozivajo k »poboju vseh zelenih«, kakor jih tudi imenujejo.
Povsem očitno je, da Kitajska nima rešitve za težave svojih narodnih manjšin in da je represija edini odgovor oblasti v Pekingu na njihovo upiranje. S tem se sklene začarani krog. Bolj ko katerakoli manjšina povzdigne glas za svojo avtonomijo, bolj na njeno glavo pritisne železna pest. S tem se nezadovoljstvo še poveča in tako spet od začetka. Po 11. septembru 2001 je bila Kitajska prva, ki je vztrajala, da je terorizem posledica slabe politike, neenakopravnosti in revščine. Zdaj pa gleda na ta problem enako kot Donald Trump. Jasno ji ni samo, zakaj Evropejci ne razumejo. Dvojni standardi? Ni rečeno. O katerih Evropejcih pravzaprav govorimo?
