Tiskane izdaje
Nekaj dni pred začetkom letnega zasedanja najvišjega kitajskega zakonodajnega telesa je Moody's znižal oceno posojilne sposobnosti skupine največjih kitajskih podjetij in bank iz »stabilne« v »negativno«.
Za številne opazovalce je bila ta poteza pričakovana. Pokazalo se je namreč, da so bili vladni ukrepi za stabilizacijo proizvodnje ter izvoza brez učinka, in zato je vprašanje, ali bo Peking resnično zmožen izvesti napovedane reforme. Kapital zapušča Kitajsko v stotinah milijard dolarjev, nacionalni valuti pa kljub intervenciji Narodne banke in porabi dobršnega dela deviznih rezerv grozi nadaljnja devalvacija. Zadolženost se je na vseh ravneh povzpela na 247 odstotkov BDP.
Je to kriza?
Ko bo skoraj 3000 ljudskih poslancev danes zasedlo svoja mesta v Veliki palači narodov, bo odgovor že vnaprej zapakiran v optimističen in prepričljiv »ne«. Naloga letošnjega zasedanja kitajske skupščine je razbiti dvome o perspektivi kitajskega razvoja ter prepričati domačo, pa tudi tujo javnost, da je druga gospodarska sila sveta v zanesljivih rokah.
Nekateri gospodarski analitiki menijo, da je optimizem upravičen. »Zaskrbljenost za kitajski razvoj je razumljiva,« je komentirala Wang Tao, direktorica sekcije za kitajsko gospodarstvo v investicijski banki UBS, »a to še ne pomeni, da je stanje zelo slabo.« Čeprav hitro povečanje januarskih posojil za 3400 milijard juanov oziroma 70 odstotkov v primerjavi z enakim obdobjem lani pomeni še večjo zadolženost, je Wang Tao opozorila na visok odstotek varčevalnih vlog, v vrednosti več kot 40 odstotkov bruto domačega proizvoda, ki zagotavljajo bankam likvidnost. Naloga ljudskih poslancev je, kot je povedala Wang Tao, pošiljati javnosti sporočila, ki bodo povrnila zaupanje. Kitajska je v težavah, toda ne tudi v krizi.
Čeprav je skupščina v enostrankarskem sistemu z visoko stopnjo centralizacije oblasti še najbolj podobna »gumijastemu pečatu«, ki zgolj formalno sprejema odločitve, sprejete zunaj nje, bo zanimivo poslušati, kaj bodo ljudski poslanci povedali o stanju v njihovih pokrajinah. Koliko podjetij je »zombijevskih«? Čeprav so po učinkovitosti, dobičku in potrebah na tržišču po večini mrtva, še vedno nočejo umreti. Koliko je neporavnanih dolgov? Kakšno je razpoloženje v družbi ob omembi Reaganovega noža, s katerim bi naredili radikalne reze? Takšen rez bi bilo napovedano odpuščanje nekaj milijonov delavcev iz jeklarn in rudnikov premoga, da bi tako zmanjšali prevelike kapacitete.
Umirjeni optimizem
Kljub temu so nekateri ekonomisti umirjeni optimisti. Pravijo namreč, da je nasproti oceni Moody's indeks Li Keqianga. Li je kitajski premier, čigar poročilo danes vsi nestrpno pričakujejo. V njem bo namreč postavil konkretne cilje razvoja v letošnjem letu. Wang Tao pravi, da bo zrelost svoje vlade pokazal že s tem, da ne bo več postavil fiksne stopnje rasti, ampak jo bo dal v okvir, v katerem se bo gibala. Pričakovati je, da se bo gibala med 6,5 odstotka in 7 odstotki. Že prej je bilo objavljeno, da bo povečanje vojaškega proračuna precej nižje, kot so namigovali nekateri viri. Oboroženim silam bo dodeljeno zgolj 8 odstotkov več sredstev, kar ni niti malo blizu 20 odstotkom, o katerih so generali trdili, da bi jih nujno potrebovali. Vprašanje je, ali je nujnost reševanja ekonomskih pasti vplivala celo na upočasnitev reforme vojske.
Italijanski ekonomist Edoardo Campanella je v časopisu Foreign Affairs zapisal, da zahodni opazovalci pogosto spregledajo, da je Kitajska zgodba o dveh gospodarstvih: enem starem in enem, ki še raste. Finančne hiše, kot je Moody's, in tržni analitiki v glavnem opazujejo staro gospodarstvo. Čeprav drži, da je kitajska industrija porabila manj elektrike in je bilo po železnici prepeljanega manj blaga, kar bi lahko kazalo na upad industrijske proizvodnje, je hkrati opazna, pravi Campanella, znatna rast uporabnikov telefonije 4G. Ustanovljeno je bilo tudi skoraj štiri milijone novih podjetij, ki se večinoma ukvarjajo s turizmom, zdravstvom, športom in izobraževanjem. Prav tako ni zanemarljivo, pravi Campanella, da je Kitajska postala drugi največji trg filmske industrije, ki je na blagajnah zaslužila več kot štiri milijarde dolarjev. Čeprav je zasebna potrošnja še vedno na relativno nizki ravni 34 odstotkov BDP, raste potrošnja na področju rekreacije in kulture, in sicer po 7-odstotni letni stopnji. Vse to je vključeno v indeks Li Keqianga.
Kult osebnosti
Pričakovanja o zasedanju skupščine je treba zatorej postaviti v realne okvire. Kitajsko gospodarstvo ni v krizi.
»Skrb pa vzbuja politično ozračje, ki prežema celotno družbo,« je povedal diplomat, ki ni hotel biti imenovan. »V zadnjih 30 letih še ni bilo takšnega pritiska na medije in od Mao Zedonga ni kult osebnosti še nikdar dosegel takšne stopnje, kot jo je zdaj s predsednikom Xi Jinpingom.«
Še posebej vzbuja skrb to, da tisti, ki bi morali vedeti, kakšne politične poteze bo naredila vlada, ne vedo nič. Kot da bi bili odrezani od procesa odločanja, ki je strogo omejen na najožji krog okoli Xija. Celoten prostor intelektualnega, analitičnega in profesionalnega delovanja, ki je bil do zdaj dodeljen domačim strokovnjakom, je prepuščen ideologiji, ki se vrača v vse pore. Kitajska zapušča fazo realne politike in pragmatizma, v kateri je obstajala svoboda razmišljanja, še posebej, če ni bila odprto usmerjena proti Komunistični partiji in posameznim voditeljem. Kako bodo lahko v tej prihuljeni tišini sprejemali pravilne odločitve o oživljanju gospodarstva? Je tako sploh mogoče izvajati reforme, katerih cilj bi moral biti rezanje prav tiste veje, na kateri čepi avtokracija? To bomo še videli. Oziroma ne bomo videli. Zasedanje skupščine je namreč zgolj oder, prava politika pa se ponovno dogaja za kulisami.
