Tiskane izdaje
V kitajski tradiciji je sedmi dan po smrti še posebno pomemben. Na ta dan se duša preminulega vrne domov, da bi se še enkrat spomnila vsega, kar se je zgodilo v tuzemskem življenju, ter nato odšla v podzemni svet, kjer se pripravlja za reinkarnacijo.
Zaradi tega je približno 1500 članov družin umrlih potnikov kitajske križarke »Zvezda vzhoda« prišlo v mesto Jianli ter se v manjših skupinah odpravilo do obale Dolge reke. Za njih je bil ta dan pomemben. Število mrtvih v nesreči, ki se je prejšnji ponedeljek zgodila v tem delu mogočne reke, se je povzpelo na 434. Še 11 potnikov ladje, ki se je prevrnila zaradi tornada, je pogrešanih, toda možnosti, da bi bili živi, so minimalne. Izmed 456 potnikov, ki so bili v trenutku nesreče na križarki, jih je preživelo zgolj 14. Zadnjega preživelega so rešili prejšnji torek.
Čeprav kitajska tradicija nalaga, da se sedmi dan preživi v tišini, da duše pokojnih ne bi bile na poti domov zbegane, pa so sorodniki preminulih potnikov »Zvezde vzhoda« godrnjali, nekateri pa celo kričali. Zahtevali so, da vidijo trupla umrlih ter nadaljnja pojasnila o vzrokih nesreče. Bili so jezni na uradnike, ki so se izogibali odkritim odgovorom na večino njihovih vprašanj.
Temna stran sistema
Še ena kitajska tragedija se je sprevrgla v frustracijo, ki je zavladala med družinami umrlih, ter v polomijo državnih institucij, ki so soočene z veliko več vprašanj kot pa imajo odgovorov. Kaj se je zgodilo od prejšnjega torka naprej, ko je prišel premier Li Keqiang osebno na mesto dogodka in obljubil, da bodo vložili ves napor v to, da rešijo ljudi? Zakaj niso nikogar potegnili živega iz ladje, kljub temu, da so reševalci komunicirali s potniki, ujetimi znotraj ladje? Zakaj je že tretji dan po nesreči prispel v Jianli tovornjak poln krst, čeprav je še bilo upanje, da bo del potnikov rešen z »Zvezde vzhoda«.
Tragedija na Dolgi reki se je preobrnila v eno tistih nesreč, v katerih se kaže temna stran kitajskega sistema. Čeprav pogosto ponavljajo konfucijansko načelo »človek na prvem mestu«, se v takšnih trenutkih zdi, da so prioritete nekje drugje. Ugled države. Trdnost družbe. Samoobramba sistema.
Nenadoma nas je tragedija Zvezde vzhoda spomnila na potres v Sichuanu leta 2008, na trčenje hitrih vlakov leta 2011 blizu mesta Wenzhou in na lanskoletni stampedo na šanghajskem Bundu. V vseh primerih je država obljubila, da bo raziskala razloge za nesrečo in da bo nekdo z imenom in priimkom odgovarjal za izgubljena življenja.V Sichuanu bi bilo treba najti krivca za to, da so bile šole zgrajene s cenenim materialom ter so se v času potresa zrušile in ubile okoli 5 tisoč učencev.
V mestu Wenzhou so iskali odgovor na vprašanje, zakaj so progo hitrega vlaka dali na uporabo še preden so izvedli vsa varnostna preverjanja. Zaradi tega se je vlak zaletel v drugega in 40 ljudi je umrlo. V Šanghaju bi bilo potrebno ugotoviti, kaj je nekaj minut pred prihodom novega leta nagnalo množico okoli 300 tisoč ljudi, da so se panično pognali v tek, v katerem je umrlo 36 ljudi, v glavnem študentov.
Niti v enem od teh primerov niso sorodniki umrlih in kitajska javnost dobili odgovore. Država je v vseh primerih poskušala čim prej zadušiti žalost, ki jo je spremljal bes, preden bi lahko kdo dojel, da so znotraj sistema gnila mesta, ki posredno ali neposredno goltajo na desetine ali stotine tisoče življenj.
V Sichuanu so okrivili višjo silo ter utišali zahteve javnosti, da bi preiskovali podkupljene lokalne uradnike, ki so denar za izgradnjo dobro stoječih šol spravili v svoj žep ter pustili, da otroci sedijo v zgradbah brez armature. V mestu Wenzhou so okrivili signalizacijo ter zanemarili zahteve meščanov, da se razišče povezava med nesrečo in podkupovanjem v ministrstvu za železnice ter pritiskom partijskega vrha, da hitro železnico dajo v uporabo na dan ustanovitve Komunistične stranke.
Po Šanghaju so se razširile govorice, da se je stampedo začel, ko so pijani gosti hotela Mir skozi okno metali papirnate letake, ki so bili podobni ameriškim dolarjem. Medijem je bila prepovedana kakršna koli omemba tega, javnost pa je bila opozorjena, da je na Kitajskem širjenje govoric kaznivo.
Nemirno blodenje duš
V vseh primerih pa je bil sedmi dan po nesreči trenutek velike frustracije. Duše so nemirno blodile, sorodniki pa so prehajali iz žalosti v bes in nazaj. Tako je bilo tudi v nedeljo na mestu, kjer iz Dolge reke še vedno štrli Zvezda vzhoda. Obrnili so jo na bok, da bi potapljači lahko šli v kabine in izvlekli trupla. Kaj se je pa pravzaprav dogajalo v zadnjih sedmih dneh? Zakaj je kapitan Zhang Shuwen še vedno v priporu, čeprav mediji neprestano pišejo o tem, da je eden najboljših ladijskih kapitanov, ki jih ima Kitajska? Pa tudi, kako je mogoče, da se nekaj tisoč reševalcem cel teden ni uspelo prebiti do ljudi, ujetih na ladji? Vsa ta vprašanja morajo utihniti, ker vznemirjajo družbeno stabilnost. Če ne drugega, monolit ne polaga računov.
