Tiskane izdaje
»Medtem ko se svet na ameriški strani Tihega oceana sooča z eksplozijo 'politične nekorektnosti', se Kitajska giblje v nasprotno smer, k neprekinjeni kampanji 'politične korektnosti' na kitajski način.« Na takšen način je svetovalka v Združenih narodih Qiu Zhibo primerjala Donalda Trumpa in Xi Jinpinga.
Medtem ko republikanski kandidat za predsednika bombardira ustaljene tabuje ameriške politične ideologije, odkrito pošilja migrante domov, muslimanom ne dovoli niti, da pridejo, ter svobodno trgovino razglaša za zlo, pa v nasprotju z njim kitajski predsednik obnavlja slogane ter zahteva, da se jih vsi držijo.
Dve obliki populizma
Na dveh straneh oceana imamo tako dve povsem različni obliki populizma. Trump pritegne volivce z razbijanjem vrednot, na katerih je do zdaj stala Amerika, Xi pa utrjuje vrste s krepitvijo kalupov, iz katerih je nastala Ljudska republika Kitajska. Čeprav se gibljeta v nasprotnih smereh, sta si na nek način podobna. Oba predstavljata korak nazaj in zaskrbljujoč odmik od racionalnosti.
Oba poskušata najti »srce« svoje nacije ter ga nagovoriti s preprostim in razumljivim jezikom. Trump kot da sedi v časovnem stroju, ki ga pelje do samih začetkov ameriške moralne dileme med strahom pred zunanjim ter upanjem, vsebovanim v globalni veličini nacije.
Xi Jinping. Foto: Damir Sagolj/Reuters
Xi se je zatekel k bolj zapleteni metodi. Iz Kitajske je naredil, kot trdi avstralski sinolog Geremie Barme, mešanico mračne umetnosti kitajskega vladanja, dinastične veščine državništva, uradnega konfucijanizma, dediščine marksizma, leninizma in maoizma ter socialističnih neoliberalnih reform postmaoističnega obdobja. Vse to je postreženo v obliki pilule, ovite z ideloško klasiko, ki se začenja in končuje v politični korektnosti. Komur se ne ljubi razstavljati posamezne dele njene vsebine, jo lahko pogoltne v celoti. Okus, ki ostane, je omejen na brezpogojno ubogljivost širših množic Komunistični partiji ter celotne partije njenemu vodji Xi Jinpingu.
Na obeh straneh Tihega oceana se tako kažeta dve podobi sodobnega političnega stripa, ki govori o nemoči političnega uma v 21. stoletju. Na ta način se nazorno istovetita državi, ki se vzajemno prepoznavata na samem koncu nasprotja, ki ju deli. Če se strinjamo z ugotovitvijo Noama Chomskega, da je ZDA v bistvu »enostrankarski sistem« (ena biznis stranka je razdeljena na frakciji Republikancev in Demokratov), potem nam je pred očmi še bolj jasna podobnost med Ameriko in Kitajsko, ki je nekje v 90-ih postala komunistična biznis država. Včasih poudarja prvo, včasih pa drugo označbo.
Politični slogani
Trenutno je Kitajska ponovno odeta v komunistične slogane. Velik del najbolj obljudene nacije na večer pred prihodom tradicionalnega novega leta prižge televizorje in več ur gleda program, ki je bil v pripravi že nekaj mesecev poprej in ki je poln pesmi, plesa, humornih skečev in čestitk, nakičenih s simbolom živali, v znamenju katere se bo odvijalo naslednjih 12 mesecev.
Foto: Reuters
V noči med 7. in 8. februarjem je več kot 900 milijonov gledalcev spremljalo novoletni program. Še nikdar prej niso bili tako nezadovoljni z neizmerno količino partijske propagande. Njej nasproti so bili komentarji na internetnih omrežjih. »Skrajno dolgočasno, neprestano pranje možganov,« je zapisal komentator na nekem forumu. »To je konec. Prav kmalu bo vsega konec.«
Wang Sicong, sin enega najbolj bogatih Kitajcev Wanga Jianlina, je s svojega iPhona 6s poslal svoj vtis: »Spominjam se, da sem lansko leto rekel, da je bil novoletni program prvovrstna nesnaga. Kot kaže, sem še vedno mlad. Letošnji program namreč ne morem dojeti drugače, kakor da si zavežem rdečo pionirsko rutico in si pripnem partijsko značko.« Pred gledalci so cele štiri ure skakale male in velike opice, ki so se trudile biti brezbrižne in srečne. A program med njihovo koreografijo je bil poln pesmi, podobnih tisti »Če ne bi bilo Komunistične stranke, ne bi bilo današnje Kitajske«, mini vojaških parad in monologov o predanosti partijskim idealom.
Ideologija se je vrnila. Ker pa se je prebudila v družbi, v kateri so vrednote v temeljih poteptane, si je morala nadeti nesmiselno barvitost nove dobe, se uskladiti z ritmom elektronskega orkestra in se zateči k humorju, ki sploh ni smešen.
Če se pri Donaldu Trumpu, ki je v svoji kampanji zelo uspešen, postavlja vprašanje, kam gre Amerika, pa se je pri Xi Jinpingu, ki očitno stoji za renesanso maoističnega besednjaka, potrebno znova vprašati, kaj Kitajska hoče.
Donald Trump. Foto: Sean Rayford/Getty Images/AFP
Razlog za povratek ideologije je večinoma prav v tem, da tudi sam kitajski vrh zelo dolgo ni vedel odgovora na to vprašanje. Mao Zedongova naloga iz konfucijansko obarvanega cesarstva narediti nacionalno državo je bila bolj enostavna ter je vključevala elektrifikacijo, industrializacijo in defevdalizacijo. Seveda, na svojevrsten način, ki ni bil niti malo preprost.
Več pozornosti domoljubju
Po Maou pa se je pojavila cela vrsta dilem. Ali je cilj kitajskih reform demokratizacija? Nekaj časa so bile glede tega nejasnosti, a na koncu se je partija odločila, da si tega ne želi in da bi bila to pot v katastrofo. Ali je potemtakem namen gospodarskega razvoja rast velesile? Morda, toda še vedno ni jasno, kakšna naj bi bila ta velesila: odprta proti zunanjemu svetu (neoimperialistična ali svetovljanska?) ali zaprta za Velikim (kamnitim in ognjenim) zidom? Ali hoče Kitajska postati bogata družba? Vsekakor, toda ali se lahko te sanje uresničijo na podlagi premoženjskih razlik, ki so globlje kot v Ameriki, ter demografskih razlik, ki izničujejo prostor za uravnoteženje rasti?
Kitajska se je s Xi Jinpingom znašla v lastnem labirintu. Viri navajajo, da se bo Xi v letu 2016 predvsem posvetil utrjevanju partijskih vrst in zgoščevanju območja ideologije. Tako bo izpeljal temeljite priprave na partijski kongres, ki bo potekal naslednje leto. V medije se vračajo partijski uredniki, v šolah pa je več pozornosti namenjeno domoljubju. Zaupanje državljanov krepijo s propagandnimi steroidi. Kitajska se tako spreminja v frankensteinovega stvora, ki bi ga Trump v primeru, da postane predsednik, z lahkoto razumel. Spet drugo vprašanje pa je, ali Kitajska razume samo sebe. Pa tudi Amerika se trudi, da bi sama sebi pojasnila, kaj se ji dogaja. Morda je kriv nekakšen politični el Niño ali pa partijski virus zika.
