Kitajska vojna proti Islamski državi

»Kitajci so svobodni jezdeci,« je ameriški predsednik Barack Obama pred kratkim povedal novinarju Thomasu Friedmanu med pogovorom za New York Times. »In to uspešno počnejo že 30 let.« Friedman je vprašal Obamo, kaj si misli o kitajski vlogi v Iraku, ameriški predsednik pa je Kitajsko opisal z izrazom za nekoga, ki v posebnih razmerah zase pridobiva korist, ne da bi za to kaj plačal.

Drugi novinar je takoj ugotovil, da Kitajci tako po svoje »prepuščajo umazano delo Američanom«. Kajti Peking sicer res zadržano opazuje bombardiranje Islamske države (IS), v resnici pa si močno želi, da bi kakorkoli – pa čeprav z orožjem – zagotovili varnost naftnih polj, v katera je azijska sila vložila več kakor ZDA v vseh vojnah v zadnjih 30 letih na tem območju.

Gospodarski pritisk

Kitajci so se takoj odzvali na Obamov komentar in partijsko glasilo Renmin Ribao se je prejšnji teden spraševalo, kaj je slabega v tem, da ima Kitajska dobiček v Iraku, iz katerega uvozi več kakor polovico skupne letne naftne proizvodnje in v katerem je ustanovila več kakor 100 svojih podjetij. Azijska sila je pred tremi leti postala največja trgovinska partnerica Iraka in tako prehitela celo ZDA, zato ni nikoli skrivala, da si prizadeva za stabilnost na Bližnjem vzhodu tudi zaradi nafte, ki jo uvaža s tega območja. Če upoštevamo, da samo iz Iraka pridobi 10 odstotkov svojega skupnega uvoza nafte (720.000 sodov na dan), je jasno, da bi bila Kitajska zelo zadovoljna, če bi Američani preprečili IS širitev s severa na jug, kjer leži večina kitajskih interesov.

Izračunali so celo, da bi se zaradi zvišanja cene nafte za 10 dolarjev kitajski bruto družbeni proizvod zmanjšal za 0,2 odstotka. Medtem ko si azijska sila prizadeva zagotoviti 7,5-odstotno letno rast, azijske borze pa niso več tako uspešne zaradi upočasnitve njene proizvodnje, bi se zaradi kakršnegakoli zvišanja cen na energetskem jedilniku povečal že tako ali tako velik pritisk na kitajske gospodarske perspektive. Ameriško bombardiranje Islamske države je zato za Kitajsko izjemno pomembno.

Peking načelno nasprotuje vsem vojaškim posegom na tujem ozemlju, zato je leta 2003 glasno obsodil ameriško invazijo v Iraku. Toda po govoru voditelja Islamske države Abu Bakr al Bagdadija prejšnji mesec v Mosulu ni bilo slišati nobene miroljubne kitajske besede več in azijska sila zdaj veliko pričakuje od delovanja ZDA v bližnjevzhodni regiji.

»Muslimanske pravice so bile nasilno zatrte na Kitajskem, v Indiji in Palestini ... in vaši bratje po svetu čakajo, da jih rešite, vsi pričakujejo vaše brigade,« je rekel al Bagdadi svojim vojakom. Vodstvo v Pekingu je bilo zelo zaskrbljeno, da je Kitajsko omenil prvo. Neki hongkonški časopis je objavil celo zemljevid ozemlja, ki ga Islamska država namerava osvojiti v prihodnjih petih letih, na njem je seveda tudi velik del kitajske avtonomne pokrajine Xinjiang.

Vprašanje je, ali je zemljevid pristen ali pa so ga narisali samo zato, da bi vzbudili protiteroristični duh med Kitajci, vendar je vpliv takšnih grozečih napovedi o širjenju radikalnega islama proti kitajskim mejam zelo očiten v kitajski družbi. Strah pred terorizmom je tako močan v vsakdanjem življenju, da so pred dvema tednoma, ko se je neki tujec onesvestil v podzemni železnici v Šanghaju, vsi potniki panično pobegnili in hodili drug čez drugega, namesto da bi pomagali človeku v težavah. Po napadu islamistov na mimoidoče na železniški postaji v Yunnanu in Xinjiangu je bil rjavolas in bradat moški, ki je padel na tla v železniškem vagonu, za večino potnikov morebitna teroristična nevarnost.

Kitajska je seveda takoj objavila, da se nekaj xinjianških džihadistov bori v Iraku v al Bagdadijevih enotah, in čeprav se ne bodo vsi vrnili v Xinjiang, bodo celo tisti, ki so ostali v regiji, ogrožali kitajsko stabilnost.

Kjer je dim, je tudi ogenj

Še eno skrb vzbujajočo novico za Peking je sporočil pakistanski novinar Ali Kamran Čišti, ki je sredi meseca zatrdil, da je radikalni duhovni vodja džamije Lal Masdžid (Rdeče džamije) v Islamabadu Abdul Maulana Aziz javno podprl »kalifat Abu Bakr al Bagdadija«. Še vedno čakamo na videoposnetek Azizovega sporočila, vendar je za Kitajsko dovolj že dim, da občuti tudi ogenj. Lal Masdžid je že več let eno najdejavnejših središč, v katerem se zbirajo xinjianški Ujguri, ki jih preganja kitajska oblast. Zato je Peking od pakistanske vlade zahteval, naj ostro, po potrebi tudi krvavo, udari po Maulani Azizu in njegovih privržencih. Če bi se duh Rdeče džamije povezal z idejo kalifata brez meja, bi Kitajska v soseščini dobila močnega sovražnika, proti kateremu bi se lahko borila samo tako, kakor to počnejo Američani v Iraku.

Peking je zato tokrat celo podprl ameriško bombardiranje Islamske države, da bi zaščitil politično samostojnost in ozemeljsko celovitost Iraka. Govorice o tem, da bi Kitajska lahko celo priskočila Američanom na pomoč, so za zdaj morda pretirane, vendar je tiskovna agencija Xinhua navajala besede tiskovnega predstavnika zunanjega ministrstva, ki je izjavil, da Peking »ostaja odprt« za nadaljnje operacije, s katerimi bi »pomagali ohraniti varnost in stabilnost« v Iraku. Kljub temu so analize kitajskih strokovnjakov pesimistične glede končnega učinka vojaškega posega proti al Bagdadiju. Zato bo Peking vsaj za zdaj protiteroristično vojno vodil po svoje: s tihimi pogajanji z vsemi, ki bi lahko opravili umazano delo, v katero se azijska sila za zdaj najraje ne bi vpletala.